Tiskane izdaje
Maribor - »Če bi Maribor postal najbolj zavedno mesto, kar se prekrškov tiče, bi morala Iskra vzdrževati sistem, ne bi pa dobila niti evra,« je dejal Tomaž Vrčko iz podjetja Iskra Sistemi. Na zatožni klopi se je znašel, ker da je pomagal Kanglerju pri vzpostavitvi zloglasnega radarskega sistema.
»Tega me je bilo najbolj strah,« nad za Iskro črnim scenarijem javno zasebnega partnerstva (JZP) z Mestno občino Maribor (MOM) pred začetkom projekta ni bil navdušen Vrčko, sicer projektni vodja trženja v družbi Iskra Sistemi. Vendar so v Iskri takrat statistično ocenili, je povedal, da bo število prekrškov zadoščalo za povrnitev stroškov investicije prenove semaforskega sistema v desetih letih.
V praksi te bojazni ni bilo, saj je radarski sistem zgolj od oktobra 2012 do februarja 2013 zaznal več kot 165.000 prekoračitev hitrosti, kar bi Iskri po izračunih računskega sodišča navrglo 12,7 milijona evrov. Takratni predsednik računskega sodišča Igor Šoltes je dejal, da način poplačila, ki je odvisen od prekrškov, ni primeren način za JZP. »Ta projekt je bolj sledil idejam in sugestijam zasebnega partnerja,« je med drugim dejal Šoltes, potem ko je računsko sodišče JZP med MOM in Iskro izreklo negativno mnenje.
Na zatožni klopi so se zdaj poleg Vrčka znašli še bivši mariborski župan Franc Kangler, šef občinskega urada za komunalo in promet Vili Eisenhut in Boštjan Ferka z Inštituta za javno-zasebno partnerstvo. Tožilka Katja Arnuš je Kanglerju naprtila da je postopek javnega naročila in izvedbo javno-zasebnega partnerstva izpeljal tako, da je bil pisan na kožo Iskri, ostali pa da so mu pomagali. Vrčko je, denimo, po njenem prepričanju priskrbel zunanje svetovalce, med njimi obdolženega Boštjana Ferka z Inštituta za javno-zasebno partnerstvo.
Vrčko je kakršno koli mešetarjenje zanikal. V razgovorih je predstavnikom MOM vedno omenjal, da njihov poslovni model ni nujno najboljši in da naj pridobijo še druge ponudbe: »Ravnal sem v skladu z najvišjimi etičnimi standardi.« Večkrat je poudaril, da bi Iskra plačilo prejela le, če bi vozniki kršili omejitve hitrosti, MOM pa ne bi prevzela nobenega tveganja za poplačilo vložka zasebnemu partnerju. Po njegovem mnenju bi se s celostno nadgradnjo in avtomatizacijo cestnega prometa med drugim povečal ugled mesta.
Vrčko je dejal, da Iskra pred tem poslom nikoli ni sodelovala s soobdolženim Ferkom. Do naročila pravnega mnenja je prišlo zato, ker se jim je Ferk zdel primeren za to nalogo, pa tudi Vili Eisenhut je želel pravno mnenje o tem, ali je takšna oblika JZP sploh možna.
»Iskra je MOM ponudila svoje znanje in izkušnje, MOM pa je vedno imela priložnost to zavrniti,« je poudaril Vrčko. Po njegovih besedah namreč obstajajo še drugi kompetentni ponudniki, ob tem da je MOM med konkurenčnim dialogom vseskozi določala svoje pogoje.
Maribor tudi ne bi bilo edino mesto, ki bi bilo prepredeno s prekrškovnim sistemom, takšna sta, denimo, tudi Dunaj in London, je dejal Vrčko. »Očitek tožilstva o pomoči h kaznivemu dejanju je neutemeljen, aktivnostim, ki sem jih opravil, je tožilstvo v nasprotju z zakonom pripisalo protipravno naravo. Promotorstvo ni kaznivo dejanje. Tožilstvo mi očita dejanja, ki so zakonsko dopustna,« se je branil Vrčko. Zatrdil je, da prekrškovni sistem ni bil načrtovan, je bila pa MOM seznanjena, da ga bo Iskra (v konkurenčnem dialogu) verjetno ponudila.
Kanglerja, ki se je kljub temu, da ima od ponedeljka novo službo in je zagovor že podal, udeležil obravnave, je zanimalo, kdaj ga je Vrčko fizično videl prvič in drugič. Ta je pojasnil, da ga je do sojenja vsega skupaj videl največ petnajst minut ob predstavitvi ponudbe. Izven tega z njim ni komuniciral. »Imate v vašem telefonu shranjeno mojo številko?« je zanimalo Kanglerja. »Ne, seveda ne,« je nekoliko presenečeno odvrnil Vrčko.
