Tiskane izdaje
Robert Sabol je priznal, da sedanje nujno medicinsko reševanje v Sloveniji ni slabo. Reševalna vozila so sodobno opremljena in ekipe odlično usposobljene, manjka pa sistemska urejenost, saj to z novim pravilnikom o nujni medicinski pomoči in uporabo evropskih sredstev za gradnjo urgentnih centrov šele vzpostavljajo. Veliko možnosti je tudi na področju helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP).
Helikopter enakovreden reševalnemu vozilu
»Dispečerski centri zdravstva naj bi prinesli spremembe, da bi bil helikopter enakovreden reševalnim vozilom in bi bil lahko v posameznih primerih prvi in edini reševalni prevoz na kraju dogodka. Tako bi se pokazali reakcijski čas letalskih posadk, usposobljenost in uigranost ekip ter kot vedno hitrost in poznavanje razmer in znanje ekip,« je povedal Sabol.
Zdaj HNMP izvajajo z dotrajanimi policijskimi in vojaškimi helikopterji, kar pomeni, da nimamo niti enega helikopterja, ki bi bil namenjen le reševanju in tako namensko opremljen. »Pri nas imamo vrhunske posadke policijskih in vojaških helikopterjev, ki iz obstoječih helikopterjev iztisnejo maksimum, vendar prek tehničnih meja žal ne morejo,« je opozoril sogovornik.
Strošek vzleta je 80 evrov
Nekatere države ob aktiviranju reševalcev v reševalnih vozilih hkrati pošljejo na teren helikopter, tako da skoraj tekmujeta, kdo bo prvi prišel na kraj dogodka. Nič posebnega ni, če helikopter, ki je v zraku, odpokličejo ali napotijo na drug, nujnejši dogodek. »Razlika v ceni med tem, ali je helikopter v zraku ali na tleh, je minimalna, vsekakor pa to ni, v primerjavi s ceno rešenega človeškega življenja, omembe vreden podatek. V deležu variabilnih stroškov predstavlja gorivo komaj tri odstotke,« je pojasnil Sabol.
Vzlet helikopterja, ki se je po petih minutah vrnil v bazo, ker so ga odpoklicali, pomeni 80 evrov stroškov goriva, seveda so tu še stroški vzdrževanja in posadke ter medicinskega osebja, ki so ves čas delovanja – če letijo ali ne – podobni. »Nihče me ne bo prepričal, da je lahko petčlanska helikopterska posadka zastarelega helikopterja, kot se gremo HNMP pri nas, cenejša od tri- ali štiričlanske posadke v sodobnem helikopterju, v katerem je navadno le en pilot,« je dodal.
Poleg tega so stroški HNMP zanemarljivi v primerjavi s ceno možganske poškodbe zaradi prepozne pomoči, ki se meri v milijonih. Po drugih državah državljan ni le tisti, ki mora prispevati v državno blagajno, ampak se zavedajo, da je za vse – državo in državljana – ceneje, če se mu ob nesreči čim prej pomaga.
Pri nas je uporaba helikopterja HNMP za zdaj prej izjema kot pravilo, na kraj dogodka najprej pridejo reševalci v vozilu in šele od tam pokličejo helikopter, ki je na razpolago ali pa ne. Minute, ki lahko odločajo o življenju, pa tečejo. »Vsi upamo, da bo nov način delovanja sistema nujne medicinske pomoči in dispečerskih centrov zmanjšal podvojeno aktiviranje na res nujne primere, ko drugače ne bo šlo,« je povedal Sabol.
Sistemi HNMP po Evropi so si podobni, vendar organizacijsko različni. V Nemčiji tovrstno reševanje opravljajo zasebni izvajalci in državni zrakoplovi, ki delajo po civilnih pravilih in upoštevajo regulativo EU. V večini drugih držav imajo privatne komercialne operaterje, na Poljskem in v Romuniji pa je to državna služba. Francija ima kombinacijo državnih operaterjev in žandarmerije, vendar prav tako upoštevajo civilno regulativo. V Nemčiji poteka financiranje prek kluba Adac, kjer 18 milijonov članov s članarino, ki posameznika letno stane 65 evrov, pokrije tudi stroške HNMP. Anglija ima to službo organizirano prek prostovoljnih prispevkov, Švica s kombinacijo članstva in prispevkov.
Strošek je tudi
Zanimivo je, je dodal, da imajo sistem prevozov HNMP racionalno urejen v državah z visokim standardom. Pri nas bi za eno bazo HNMP – Slovenija bi za pokritje celotnega ozemlja potrebovala tri baze s štirimi helikopterji – potrebovali 1,8 milijona evrov po bazi. Tako bi za vse prebivalce Slovenije zagotovili enak odzivni čas znotraj 20 minut in življenje prebivalcev na obrobju ne bi bilo manj vredno, ker zanje ni mogoče zagotoviti hitre nujne medicinske pomoči.
Mreža baz
»Zame kot reševalca je računanje s ceno človeškega življenja etično skoraj nesprejemljivo, vendar brez podatkov ni mogoče ovrednotiti sistema,« je povedal Sabol. Dodal je, da če se ozremo na strokovne izračune, da je eno človeško življenje vredno okoli milijona evrov, bi že s tremi poleti HNMP, s katerimi bi rešili življenje, naredili fiktivni profit državi oziroma bi se nam poplačalo delovanje ene baze. Prepričan je, da bi bila zdaj, ko je na celotnem ozemlju Slovenije enaka gostota urgentnih stanj, investicija v tak sistem dobra naložba. »Zato tudi imajo razvitejše države vzpostavljeno mrežo baz, ker je vložek v zdravstveni sistem za ljudi prava pot,« je poudaril sogovornik.
Prednosti helikopterskega prevoza je kar nekaj: to je hiter in obziren prevoz, pri katerem ni pospeškov ali pojemkov, kar je še posebej pomembno pri poškodbah glave oziroma težjih bolnikih. Po mnenju nekaterih ima eno samo slabost: je drag. A to, je dodal sogovornik, se razblini ob primerjavi s ceno človeškega življenja: »Če je HNMP prav organizirana, nima slabosti. So le prednosti. Sistem nujne medicinske pomoči kot celota ne more biti odvisen le od presoje ekonomske upravičenosti, saj se računi s človeškimi življenji nikoli ne izidejo. To so podobni stroški, kot so za vojsko, policijo, civilno zaščito ..., kar seveda tudi stane.«
Strah, da ne bi uporabljali HNMP, je odveč, saj sodobni helikopterji ne letijo samo, če je vreme res slabo. Letijo tudi ponoči. Kjer ne morejo pristati, ekipo dostavijo s pomočjo elektromotornega vitla. »Dnevno se v Sloveniji zgodi okoli 20 dogodkov, ki bi potrebovali helikopterski prevoz, kar pomeni, da bi vsak helikopter lahko naredil od pet do sedem poletov, ekipam nujne medicinske pomoči pa ne bi bilo treba zapustiti območja zaradi transporta bolnika,« je povedal Robert Sabol, ki je prepričan, da s sodobno HNMP ne bi bili enakovredni razvitim evropskim državam le po znanju in usposobljenosti ljudi, ampak tudi po opremljenosti.
