Čista lopata: spis z 8800 stranmi bodo odebelile pritožbe

Doslej so vložene štiri pritožbe, rok za njihovo vložitev pa se še ni iztekel.

Objavljeno
22. avgust 2012 19.16
Iva Ropac, kronika
Iva Ropac, kronika

Ljubljana – Kazenski spis v tako imenovani aferi Čista lopata obsega prilbižno 8800 listovnih številk gradiva, po sodbi pa ga bodo nedvomno odebelile še pritožbe, ki bodo romale na višje sodišče. Doslej so vložene štiri, rok za njihovo vložitev pa se še ni iztekel.

Potem ko je sodni senat ljubljanskega okrožnega sodišča 30. marca razglasil sodbo osmerici obtoženih, je predsednici senata sodnici Vesni Podjed pisanje in utemeljevanje sodbe vzelo tri mesece.

Sodišče je strankam, udeleženim v postopku, sodbo poslalo 2. julija, doslej pa je sodišče prejelo pritožbo tožilstva in pritožbe Ivana Zidarja, njegovih zagovornikov iz Odvetniške družbe Čeferin in odvetnika Boštjana Penka. A glede na napovedi obsojenih ob izreku sodbe je pričakovati, da ne bodo edine.

Sedem obsojenih, eden oproščen

Sodni senat je spoznal za krivo podkupovanja ali sprejemanja podkupnine sedmerico. Tomažu Žibertu, nekoč zaposlenemu v Kontroli zračnega prometa Slovenije in članu razpisne komisije za gradnjo stolpa, je prisodil dve leti in pol zapora, nekdanjima prvemu možu SCT Ivanu Zidarju in Primorja Dušanu Črnigoju pa po leto in pet mesecev zapora.

Nekoliko nižjo kazen je dobila nekdanja direktorica Vegrada Hilda Tovšak (leto in tri meseca zapora), leto dni zapora pa so prisodili nekdanjemu komercialnemu vodji projektov v SCT Ivanu Demšarju. Zaradi pomoči pri tem kaznivem dejanju so kranjskega podjetnika Boruta Farčnika in kočevskega podjetnika Srečka Gabriča obsodili na deset mesecev zapora. Vsem obsojenim so določili od 6000 do 15.000 evrov stranske kazni. Sodni senat je oprostilno sodbo izrekel le nekdanjemu direktorju Vegradovega inženiringa Ivanu Krofliču, za katerega po njegovem mnenju ni bilo dokazano očitano sostorilstvo pri podkupovanju.

Sodba ima 237 strani, sklep o odločitvi glede predlogov obrambe za izločitev dokazov, ki ga je bila sodnica zagovornikom in obtoženim poslala dva meseca po razglasitvi sodbe, pa kar 111 strani, na katerih je pojasnila, zakaj zahteve za izločitev po njihovem mnenju protipravno pridobljenih dokazov zavrača kot neutemeljene.

Na sojenju skupaj 53 narokov

Afera zaradi dogovarjanja pri pripravi ponudb na javnem razpisu za gradnjo kontrolnega stolpa na letališču Jožeta Pučnika in podkupovanja ter sostorilstva pri tem je v javnost prišla februarja 2008 po odmevnih aretacijah, v kateri so pridržali vse vpletene, vsi razen Črnigoja, ki se je zaradi funkcije državnega svetnika skliceval na imuniteto, pa so noč prebili za rešetkami. Specializirano tožilstvo je obtožbo vložilo 20. februarja 2009. Sojenje osmerici se je začelo 22. oktobra 2010, končalo pa z izrekom sodbe 30. marca letos.

Opravljenih je bilo 52 narokov za glavno obravnavo in en narok za izrek sodbe. Za glavno obravnavo je bilo določenih več datumov (več kot 70), vendar so bili nekateri preklicani. Najpogostejši vzrok za preklic je bilo čakanje na zdravstveno dokumentacijo in na izvedenska mnenja v zvezi z boleznimi Ivana Zidarja, nekoliko manj narokov pa je bilo preklicanih tudi iz drugih vzrokov, na primer bolezen, odsotnost porotnikov ali njihova zasedenost v drugih obsežnih kazenskih zadevah.

Na 52 narokih za glavno obravnavo je bilo opravljenih približno 185 razpravnih ur; najdaljša obravnava je trajala sedem ur in 45 minut, najkrajša pa uro in 15 minut, so nam na ljubljanskem okrožnem sodišču posredovali številke, ki so poleg izredne medijske odmevnosti zaznamovale to sojenje.

Posamezne glavne obravnave so trajale različno dolgo, dolžina pa je bila odvisna od sklopa dokazov ter od števila vprašanj, pripomb in navedb udeležencev, pojasnjuje Tanja Glogovčan, predstavnica za odnose z javnostjo ljubljanskega okrožnega sodišča.

Posamezna obravnava je trajala povprečno tri ure in pol, po oktobru 2011 pa so bili naroki krajši, saj je bilo treba dolžino naroka prilagoditi zdravstveni zmožnosti Zidarja za sodelovanje na obravnavi. Sodišče je v fazi glavne obravnave dvakrat odredilo izvedenstvo medicinske stroke, in sicer zaradi bolezni Zidarja zaradi ugotavljanja sposobnosti njegovega sodelovanja na glavnih obravnavah.

Stroški še niso dokončni

Vsak od sedmih obsojenih (razen oproščenega Krofliča) mora plačati osmino stroškov za tolmača za nemški jezik, za potne stroške prič, za izvedbo videokonference in za strokovne preglede zaseženih telefonov, in sicer vsak po 473,09 evra, saj ti stroški skupaj znašajo 3784,70 evra. Zidar mora plačati še 3423,78 evra stroškov za medicinska izvedenstva in še 170,16 evra za vročevalca sodnih pisanj.

Tomaž Žibert je imel ob privedbi k dežurni preiskovalni sodnici, ko mu je bil odrejen pripor (od 12. februarja 2008 do 4. marca 2008), zagovornika po uradni dolžnosti, ki ga je zastopal v fazi preiskave. Zato mora poravnati tudi 3428 evrov stroškov zagovornika po uradni dolžnosti, vsi drugi obtoženci – Žibert pa od sredine faze preiskave naprej – pa so imeli svoje zagovornike po pooblastilu.

»Torej so za zdaj znani stroški postopka (približno 7000 evrov), ki pa še niso dokončni, saj zadeva še ni pravnomočno končana. Sodne takse se odmerijo po pravnomočno končanem postopku glede na višino izrečene kazni,« poudarjajo na sodišču.

Sicer pa so stroški kazenskega postopka, ki bremenijo proračun, fiksni in jih ne plača pravnomočno obsojeni. To so stroški institucije za pisarniški material, delo porotnikov, sodnikov, sodnega osebja … Ti stroški niso odvisni od števila razpravnih ur ali števila obdolženih in niso vezani na konkreten kazenski postopek.