Tiskane izdaje
Ljubljana – Vpitje, zmerjanje z »neumno, smrdljivo kravo«, loputanje z vrati, grožnje, da jo bo »vrgel čez balkon«, odrivanje in udarci. Vse to je mati štiri leta prenašala v domačem stanovanju, preden si je upala prijaviti nasilnega sina. Tega so na ljubljanskem okrožnem sodišču nedavno zaradi družinskega nasilja obsodili na pogojno zaporno kazen.
Za nasilje v družini je značilna posebna dinamika in ena od značilnosti je stopnjevanje nasilja po pogostosti in intenzivnosti. »Nasilje v družini razumemo kot proces in ne kot posamično dejanje. Lahko se začne s psihičnim in verbalnim, stopnjuje pa do fizičnega. Edina razlika med oškodovanci je, kdaj se odločijo za prijavo. Ali prijavijo prvi zamah po obrazu ali pa menijo, da še ni tako hudo,« pravi Anton Toni Klančnik, na generalni policijski upravi vodja oddelka za mladoletniško kriminaliteto, kamor sodi tudi področje nasilja v družini.
Starši nasilje prijavijo šele, ko res ne zdržijo več. Največja težava pa je, da ga zaradi čustvene navezanosti ali finančne odvisnosti (predvsem starejši) največkrat sploh ne prijavijo, če pa že, si čez dan ali dva premislijo in opravičujejo dejanje otrok, upajo tudi, da bo zalegel že pogovor. Toda Klančnik pojasnjuje, da gre za nasilneže, ki imajo nasilje privzgojeno in jim je treba sporočiti, da nihče nima pravice izvajati nasilja. Matere imajo pri tem občutek, da so kot matere odpovedale, da otrok niso dovolj dobro vzgajale, in velik del odgovornosti za njihova dejanja prelagajo nase, želijo si pa le, da bi se nasilje prenehalo. »Žrtve moramo razumeti in jih ne smemo obsojati. Vedno gre za veliko čustev.«
Če žrtev odstopi od prijave ali o tem ne želi govoriti, policija ostane brez vzvoda za ukrepanje. »Če se žrtev odloči za prijavo, je pomembno, da vztraja, saj se le tako lahko organizacije, ki med seboj sodelujejo, povežejo in žrtev ne ostane sama. Če za nasilje izvemo od tretje osebe, žrtev pa o njem noče govoriti ali ga zanika, imamo težavo najti dokaze, še posebej pri grožnjah.« Kadar gre za telesne poškodbe, je njihovo delo nekoliko lažje, navsezadnje se nasilje v družini preganja po uradni dolžnosti.
Vzgojno zanemarjeni otroci
V Društvu za nenasilno komunikacijo (DNK) opažajo, da se zadnja leta nanje obrača več staršev, predvsem mater, ki doživljajo nasilje mladoletnih ali odraslih otrok. »To seveda ne pomeni nujno, da je tovrstnega nasilja več, kaže pa na to, da starši nasilje otroka hitreje prepoznajo in so tudi pripravljeni ukrepati ter si poiskati pomoč.«
Dekleta ponavadi povzročajo psihično nasilje, redkeje fizično, medtem ko so fantje pogosteje tudi fizično nasilni. Ekonomsko nasilje povzročajo oboji. Skrajna oblika nasilja je umor in tudi v Sloveniji poznamo primere, ko se je nasilje otrok nad starši končalo tragično.
Nekateri otroci postanejo nasilni do staršev že zelo zgodaj, v starosti devetih ali desetih let. Največkrat gre za žalitve, poniževanje, grožnje in podobno, kasneje pa se lahko temu pridruži še fizično nasilje. Spet drugi postanejo nasilni v odraslosti, ko so starši že ostareli in potrebujejo njihovo pomoč. »Takrat gre najpogosteje za razne oblike zanemarjanja, lahko tudi psihičnega in fizičnega nasilja, zelo pogosto pa je ekonomsko nasilje,« pravita Katja Zabukovec Kerin in Tjaša Hrovat iz DNK.
Infografika: Delo
Da se nasilje otrok nad starši pojavlja v vseh družbenih skupinah in ni povezano z izobrazbo ali premoženjskim statusom družine, prav tako ne z drugimi osebnimi okoliščinami, kot so vera, narodnost in podobno, se strinjajo tako Klančnik kot sogovornici iz DNK. Včasih gre za družine, kjer je bil prej vsaj eden od staršev nasilen nad otrokom ali je bil ta priča nasilju enega starša nad drugim, ko pa otrok vstopi v puberteto, se položaj obrne in otrok postane nasilen do staršev. »Vendar to ni pravilo, saj so po drugi strani do staršev nasilni tudi otroci, ki jim starši med odraščanjem niso postavljali meja ali vsaj ne dovolj, niso pa bili nikoli do njih nasilni. Morda bi lahko rekli le, da so jih vzgojno zanemarjali. Takšni otroci lahko odrastejo s sporočilom, da se mora svet prilagoditi njim in ne oni svetu, da so drugi odgovorni za njihove neprijetne občutke in da lahko z nasiljem dosežejo svoje,« pravijo v DNK, pritrjuje pa jim tudi Klančnik.
Zgolj pogovor ni dovolj
Po izkušnjah policije nasilnežev, ki so mlajši od 14 let in niso kazensko odgovorni, ni veliko, jih je pa nekaj. »Loputajo z vrat, vpijejo, hočejo biti bolj uporniški od najstnikov,« pravi Klančnik in pojasnjuje, da je zelo pomembno, da se v obravnavo vključijo pristojne institucije, da skupaj poiščejo najboljše ukrepe in otroku pomagajo. V tem primeru je praviloma obveščen pristojni center za socialno delo, ki opravi razgovor s staršema in ju obvesti o možnih oblikah pomoči. »Starši si včasih želijo, da bi se z njihovim otrokom nekdo le pogovoril in mu prepovedal nasilno vedenje. Žal to ponavadi ne zadostuje in je treba veliko delati tako s staršem oziroma starši kot z otrokom, da bi zmogli sobivati v odnosih brez nasilja,« poudarjajo v DNK.
Sogovorniki dodajajo, da je v primeru kakršnegakoli nasilja v družini nujen koordiniran pristop, kjer sodelujejo različne institucije in organizacije, zato se najpogosteje srečujejo na multidisciplinarnih timih, ki so namenjeni izmenjavi informacij, načrtovanju varnosti žrtve in nadaljnjega dela. Policija tako sodeluje s centri za socialno delo, z nevladnimi organizacijami, zdravstvenimi službami, šolami in vrtci, tožilstvom, pri obravnavanju nasilja pa ima na voljo nekaj interventnih ukrepov. Pri milejših oblikah (žalitvah) opozorijo nasilneža, da izvaja nasilje, če ni pogojev za pridržanje, opozorijo ga, da bodo izvedli dodatne ukrepe, lahko mu izrečejo prepoved približevanja. »Pomembno je, da žrtve pokličejo takoj. Naj ne čakajo, naj stečejo iz stanovanja, do sosedov,« pravi Klančnik in dodaja, da je cilj interventnega ukrepa ustaviti nasilje in pomagati žrtvi, zbrati dokaze. Po drugi strani pa je psihično nasilje težko dokazljivo. »Za žrtev je zelo pomembno, da zapiše te dogodke, če le lahko, da tudi pove komu in si pridobi zaupno osebo.«
Občutki sramu in krivde
Otrok z dopolnjenim 14. letom postane kazensko odgovoren, vendar se lahko postopek zanj za vsa kazniva dejanja uvede samo na zahtevo tožilca, sodišče pa po koncu postopka izreče vzgojne ukrepe, ki so lahko manj strogi (ukor, nadzorstvo organa socialnega varstva, navodila in prepovedi, npr. prepoved vožnje motornega kolesa, obiskovanje vzgojne, poklicne, psihološke ali druge posvetovalnice, udeležba programov socialnega treninga …) ali pa zelo strogi (oddaja v prevzgojni dom ali zavod za usposabljanje – kadar ima mladoletnik, ki stori težje kaznivo dejanje, motnje v duševnem ali telesnem razvoju). Za kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen pet ali več let zapora, se lahko izreče tudi kazen mladoletniškega zapora.
Pri nasilju odraslih otrok nad starši je po izkušnjah DNK največ primerov nasilja odraslih sinov do mater, lahko tudi do očetov, včasih so nasilne tudi odrasle hčere. »Ni nujno, da gre pri tem za skrbniški odnos otrok do staršev, čeprav je nasilje lahko še bolj nevarno, kadar so starši povsem odvisni od skrbi svojih otrok ali niso mobilni, saj je takrat dostop do pomoči zanje tako rekoč onemogočen.« Najpogostejše oblike nasilja nad starejšimi so zanemarjanje (odtegovanje življenjsko nujnih stvari), telesno nasilje (klofutanje, lasanje, udarci, porivanje, stresanje), psihično ali čustveno nasilje (zmerjanje, poniževanje, žaljenje, grožnje, zaklepanje v hišo ali stanovanje, odrekanje stikov z ljudmi), finančna ali materialna zloraba (kraja denarja, zloraba bančne kartice, ponarejanje podpisa, prisila k podpisu pogodbe, oporoke).
Tako kot pri drugih vrstah nasilja je tudi pri tej obliki težava, da se nasilje dogaja v domačem okolju in ga nihče ne prijavi, da so mnogi starejši slabo obveščeni o možnostih pomoči v primeru doživljanja nasilja, da so pogosto izolirani, prevevajo jih občutki sramu, ponižanosti in krivde, zaradi česar o svoji izkušnji težko spregovorijo, razmere pa otežujeta tudi družbena toleranca do nasilja in otežen dostop do pomoči, dodajata Hrovatova in Zabukovec Kerinova.
Mamo pretepal, a ga je zagovarjala
Ko so pred dvema letoma moškega (identitete zaradi zaščite žrtev ne razkrivamo) obsodili zaradi nasilja v družini, je obljubil, da nikoli več ne bo spil niti kaplje alkohola. Zdaj je zaradi nasilja spet za rešetkami, nasilen pa je vedno, ko je pijan.
Sedem mesecev zaporne kazni si je zaradi nasilja v družini prislužil moški, ki ima stalno prebivališče na Hrvaškem, živi pa na vinorodnem območju Bizeljskega. Obtoženi je dalj časa trpinčil mater in očima, s katerima je živel v družinski skupnosti. Njo je večkrat ozmerjal, od njega pa zahteval denar. Očima je celo udaril, mami pa zvil roko in jo zgrabil za vrat ter grozil, da jo bo tako udaril, da ji bo odtrgal glavo. V začetku marca je večkrat udaril očima, da je dobil podplutbe in začel krvaveti iz nosu, kar pomeni povzročitev lahke telesne poškodbe, ki se preganja na predlog oškodovanca. Očim, ki je tistega jutra, ko se je začelo sojenje pastorku, pred sodno dvorano spet začel nepričakovano krvaveti iz nosu, je ta del obtožbe umaknil in tako pastorku prihranil dodatne tri mesece zapora, ki jih je za povzročitev lahke telesne poškodbe predlagal tožilec Jože Zevnik.
Kazen ga ni spametovala
Sedemmesečna zaporna kazen, ki si jo je zaradi psihičnega in fizičnega nasilja nad starši prislužil obtoženi, je po mnenju okrožnega sodnika Gojmira Pešca ustrezna kazen za nekoga, ki je bil nasilen in zaradi opitosti v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Ne kaže prezreti dejstva, da je bil zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, nasilja v družini, že pravnomočno obsojen, toda očitno ga nobena kazen ne spametuje. Pred dvema letoma je končal za zapahi, potem ko je pijan svojo mater pretepal, jo davil, ji zvijal roke, jo vrgel ob radiator in s postelje. Takrat je mati rotila sodišče, naj sina izpustijo, saj je veliko dela v vinogradu in bi ji par moških rok prišel še kako prav, ker je bolna, prestala je več operacij, sin pa je tudi obljubljal, da z alkoholom nikoli več ne bo imel opravka. Vendar ni držal obljube in je kmalu po prihodu iz zapora spet trpinčil mamo, zraven pa še očima.
Ker je podvržen alkoholu, je še bolj nepredvidljiv in bi lahko ponavljal kazniva dejanja, zato so mu pripor podaljšali. Njegov zagovornik Zoran Dular je za obtoženega, ki je kazniva dejanja priznal in se pokesal, rad pa bi si čim prej uredil življenje, zaprosil za čim prejšnje prestajanje kazni. Po sklepu sodišča bo na pravnomočnost sodbe počakal v priporu.
