Da bi tožba uspela, kirurg sploh ni razmišljal

Ljubljana – Da je zemljiški dolg na nepremičnini vpisal zaradi posojila za dokončanje projekta inštituta za nevrokirurgijo, za katerega nato ni prosil, je na ljubljanskem okrožnem sodišču senatu pojasnjeval nevrokirurg Vinko Vincenc Dolenc, ki mu sodijo zaradi poskusa goljufije.

»Več kot 25 let sem poskušal ustanoviti inštitut za nevrokirurgijo in po svoji upokojitvi bi tam vzpostavil učni center za stroko, ki bi deloval kot neprofitna ustanova,« je Vinko Dolenc včeraj na sodišču začel pojasnjevati, da so očitki tožilstva, zaradi katerih je moral sesti na zatožno klop, napačni. »Zapletlo se je pri denarju in projekt je obtičal, zato sem iskal sredstva za dokončanje, zmanjkalo je malo manj kot milijon evrov. Pogovarjal sem se z različnimi ljudmi in slišal tudi za možnost zemljiških pisem, ki bi jih ponudil banki, in le to je vzrok, da sem na nepremičnini vpisal zemljiški dolg,« je povedal.

V obtožnici piše, da je Dolenc 7. decembra 2012 po nasvetu odvetnika Mitje Vidmarja, ki si z njim deli zatožno klop, notarju Miru Košaku predložil dve dovolili za ustanovitev zemljiškega dolga na dveh nepremičninah. V začetku leta 2013 sta bila zemljiška dolgova vknjižena, s čimer je po prepričanju tožilstva poskušal onemogočiti poplačilo najmanj 929.921 evrov dolga svojemu upniku Eliyahu Mesiki, izraelskemu pacientu, ki ga je tožil za odškodnino. Ker se je za to odločil kmalu po izdaji sklepa ljubljanskega okrožnega sodišča, s katerim so potrdili tuji sodni odločbi, je to za tožilstvo še dokaz več, da je bil to premišljen nezakonit manever.

Ker so bili zemljiški dolg in zemljiški pismi na podlagi sklepa okrajnega sodišča v Ljubljani zarubljeni in je bil pozneje vložen predlog za izvršbo, je dejanje goljufije ostalo pri poskusu. Ker mu je pri tem pomagal še odvetnik Vidmar, se ta zagovarja zaradi pomoči pri kaznivem dejanju goljufije.

Prepričan, da tožba »ne bo šla skozi«

Dolenc je v svojem zagovoru včeraj poudaril, da nikoli ni nameraval škodovati tožniku, saj je bil po zagotovilih pravnikov prepričan, da tožba izraelskega pacienta »ne bo šla skozi«. Dejal je, da so mu tako zagotavljali zato, ker je šlo za pooperativni zaplet, za katerega ni bil kriv, in ker so mu zagotovili, da je materialno lahko v takšnem primeru po naši sodni praksi odgovorna le ustanova, kjer je bil zaposlen, torej UKC Ljubljana.

Naj spomnimo, da so vsa slovenska sodišča (razen ustavnega, ki o tem primeru še ni odločilo) potrdila sodbo izraelskega sodišča, da mora prof. dr. Vinko Dolenc Eliyahu Mesiki plačati odškodnino, ki skupaj z obrestmi znaša kar šest milijonov evrov, saj je Mesika po operaciji možganskega tumorja maja 1992 v ljubljanskem kliničnem centru ostal trajni invalid. Sprva nenavadna odločitev našega sodišča je razkrila, da je Dolenc tako rekoč ignoriral sodelovanje na izraelskem sodišču, kar je imelo zanj očitno resne negativne posledice. Ko so na tamkajšnjem sodišču sprejeli dokončno odločitev, se tako okrožno kot vrhovno sodišče v Sloveniji v vsebino nista vpletali; ugotovili so le, da je bilo vse skladno s slovenskim pravnim redom.

Tožilko Petro Vugrinec je med drugim zanimalo, zakaj je, če je res potreboval slab milijon, ustanovil dva zemljiška dolga v skupni vrednosti štiri milijone evrov, kar je po njenih izračunih v tistem času ustrezalo višini glavnice in obresti. A Dolenc je zagotovil, da o tem zaradi zagotovil, ki jih je dobil, sploh ni razmišljal in da so mu pojasnili, da bo imel tako večje možnosti za kredit. Kmalu je postalo jasno, da z dokončanjem projekta v tehnološkem parku ne bo nič, zato pisem ni uporabil, je dejal.

Tožilko je zanimalo tudi, zakaj je terjatev odstopil Margareti Srebotnjak Borsellino, pa je Dolenc pojasnil, da je bila to oseba, ki ji je zaupal in se poznata že vrsto let, med drugim je bila direktorica njegovega inštituta za nevrokirurgijo. Povedal je, da je izvršitelj zarubil pismi in je hotel zemljiški dolg tako zavarovati.

Ne ve, kaj naj zanika

Mitja Vidmar je na sodišču povedal podobno. »Profesorju nisem dal nikakršnih navodil, naj notarja spravi v zmoto. Res sem mu svetoval, kako naj ustanovi zemljiški dolg, a kaj je tu kaznivega? Nisem pa imel nobenega vzroka verjeti, da bi imel profesor karkoli za bregom, in sem prepričan, da niti ni imel, da je šlo le za pridobitev posojila za inštitut,« je Vidmar zavrnil vse očitke tožilstva. Vidmar je dejal še, da razume očitke tožilstva, a kot pravnik ne razume, kaj naj sploh zanika, da bo ovrgel obtožbe, saj mu ni jasno, s čim je domnevno zagrešil kaznivo dejanje.

Tudi Dolenčev zagovornik Mitja Jelenič Novak in Vidmarjev zagovornik Emil Zakonjšek sta ponovno izpostavila, da je obtožbo tožilstva težko razumeti. Jelenič Novak je med drugim izpostavil, da v opisu ni znakov kaznivega dejanja goljufije in da obtožba izhaja in napačnih pravnih predpostavk, ki zadevajo naravo zemljiškega dolga. Kot je že povedal, Dolenc ni storil ničesar, s čimer bi obremenil nepremičnini, prav tako ni storil ničesar v škodo tujega premoženja. »Dokler ima ustanovitelj zemljiškega dolga zemljiško pismo pri sebi, se šteje nepremičnina za neobremenjeno, kar pomeni, da zgolj z vpisom zemljiškega dolga niti teoretično ne more nastati škoda, katere obstoj je bistveni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije,« je o tem zapisal že v odgovoru na obtožnico. Zakonjšek pa je med drugim povedal, da je presenečen in celo ogorčen, da je obtožba v tem primeru prestala preizkus pri senatu, saj ne izpolnjuje vseh kriterijev.