Država od nekdanjega veleposlanika terja 10.000 evrov

Ljubljana – »Ker se je ta zadeva že trikrat pojavila v medijih, mi je že povzročila škodo, saj to lahko vpliva tudi na izbor za veleposlaniška mesta. Prosim, da se to čim prej zaključi,« je na sodišču povedal diplomat Vladimir Kolmanič, od katerega država zahteva 10.000 evrov.

Državno pravobranilstvo je tožbo proti nekdanjemu veleposlaniku v Atenah vložilo zaradi vračila depozita za najem rezidence v grški prestolnici v znesku 10.000 evrov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Pravobranilstvo trdi, da je bilo ob izteku najemnega razmerja dogovorjeno vračilo depozita, ki ga je na začetku najemnega razmerja plačalo ministrstvo za zunanje zadeve (MZZ).

Kolmanič, ki na ministrstvu za zunanje zadeve trenutno vodi sektor za Severno in Latinsko Ameriko ter Karibe, je na sodišču pojasnjeval namen selitve rezidence leta 2007, za katero je bilo treba plačati depozit. Poudaril je, da je bil edini namen znižanje stroškov in da je država na ta račun veliko prihranila, precej več, kot je bila vrednost depozita. Pozneje so rezidenco še enkrat preselili, a le dve nadstopji više v isti stavbi, spet le zaradi zniževanja stroškov. Kolmanič je še povedal, da je še pred svojim odhodom iz Aten septembra 2010 dobil pisno izjavo lastnika rezidence, da prostore prevzema v ustreznem stanju in da bo depozit vrnil veleposlaništvu. Ob primopredaji je začasni odpravnici poslov Darinki Bogdanović svetoval, naj v skladu z uveljavljeno diplomatsko prakso zadrži plačilo zadnjih dveh najemnin in z lastnikom najprej obračuna stroške. To ji je svetovala tudi nepremičninska agentka, ki je posebej opozorila, da ima lastnik finančne težave. Pozneje je lastnik depozit zadržal zaradi domnevnih stroškov, ki jih je še imel.

Kolmanič je sodišču predlagal vrsto prič, ki bi lahko povedale več o tem, med drugim častnega konzula Evangelosa Tziavosa, generalnega sekretarja MZZ Tomaža Kunstlja, ki mu je povedal, da je jasno, da za zaplet ne more biti odgovoren on. Po 15. septembru 2010 namreč ni imel več legitimacije za odločanje, najemna pogodba pa se je iztekla decembra 2010, do takrat je veleposlaništvo rezidenco tudi še uporabljalo. Kolmanič je poudaril, da ni imel nikakršnih navodil, naj najemno pogodbo prekine. V njegov prid bi lahko govoril tudi Peter Toš, ki je v tej zadevi opravil nadzor.

Državni pravobranilec Jurij Groznik je na sodišču pojasnil, da izpovedi teh prič niso relavantne, saj so dolžnosti in pravice javnih uslužbencev jasno zapisane v internih aktih.

Groznika je zanimalo, zakaj je Kolmanič pogodbo z najemodajalcem podpisal, še preden je dobil soglasje MZZ, a je Kolmanič povedal, da je šlo le za osnutek pogodbe, ki pa še ni bila registrirana in zato ni veljala, s podpisom pa je najbrž izrazil resnost namere. Kolmaniču sicer veliko detajlov ni bilo znanih, povedal je, da je imel kot veleposlanik sam drugo delo. Je pa, čeprav je bil v pogodbi kot najemojemalec naveden on, po njegovem mnenju popolnoma jasno, da ima rezidenca enak status kot veleposlaništvo.

Kolmanič je večkrat povedal, da meni, da je za zaplet kriva Bogdanovićeva, ki ni ravnala v skladu z ustaljeno prakso in s tem lastniku podarila denar. Pravi, da je sodnica Marjetka Urbančič ne zaslišanju zavrnila preostale dokazne predloge, saj meni, da je stvar zrela za razsojo. Sodbo bodo stranke prejele po pošti.