Tiskane izdaje
Ljubljana - Sodni zaostanki so se v lanskem letu v primerjavi z letom poprej zmanjšali za 16,6 odstotka oziroma 22,3 odstotoka glede na 2010., število zadev, ki so starejše od 10 let, pa se je znižalo za dobrih 20 dostotkov, ugotavljajo na vrhovnem sodišču.
Sodstvo pri sodnih zaostankih posebej opozarja, da podatek o številu zaostankov za stranke v postopkih nima ustreznega razlagalnega pomena, saj se kot zaostanek šteje tako zadeva, stara šest mesecev in en dan, kot tudi zadeva, stara 10 let ali več. Za stranke v postopkih pa je ključen predvsem povprečni pričakovani čas rešitve posamezne zadeve. Zato so kot eno od prioritet že lani postavili pospešeno reševanje starejših nerešenih zadev, dodajajo na vrhovnem sodišču.
Sodbe in poravnave
Republika Slovenija izplačuje odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma kršitve pravice do sojenja v razumnem roku na podlagi sodb in poravnav pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) ter na podlagi sodb in poravnav pred domačimi sodišči oziroma poravnav pred državnim pravobranilstvom, pojasnjujejo na slednjem. Od 2005. so zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku na podlagi 209 sodb ESČP izplačali za 763.387 evrov odškodnin.
Od 2007., ko se je začel uporabljati zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), lahko stranka, ki je v skladu z zakonom vložila nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno, ali rokovni predlog, zahteva pravično zadoščenje.
Postopek za uveljavitev zahtevka za pravično zadoščenje začne z vložitvijo predloga za poravnavo pri pravobranilstvu, ki pa se do predloga, če meni, da je zahtevek utemeljen, opredeli najkasneje v treh mesecih. »Če je s stranko dosežen sporazum, se sklene izvensodna poravnava«, če pa predlog za poravnavo ni dosežen ali če pravobranilstvo in stranka ne dosežeta sporazuma v treh mesecih, lahko stranka pri pristojnem sodišču vloži tožbo za povrnitev škode, pojasnjujejo na pravobranilstvu, kjer zastopajo interese države.
Za slabih osem milijonov evrov odškodnin
Od 2007. do konca januarja letos je država na podlagi teh postopkov izplačala 2,15 milijona evrov odškodnin zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, še 1,93 milijona evrov pa so nanesle odškodnine po poravnavah po 25. členu ZVPSBNO in prijateljskih poravnavah pred ESČP.
Zgoraj omenjeni zakon namreč v 25. členu določa pravno podlago, da ESČP pritožbe, ki so bile vložene pravočasno (v šestih mesecih od dne, ko je bila sprejeta dokončna odločitev po notranjem pravu) in se nanašajo na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, ki je do konca marca 2007 že prenehala, odstopa v reševanje Sloveniji. Če pravobranilstvo s stranko ne sklene dogovora oziroma poravnave lahko stranka v skladu z ZVPSBNO vloži tožbo na pristojno slovensko sodišče. Zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po sodbah in poravnavah pred domačimi pravosodnimi organi je Republika Slovenija izplačala še 3,06 milijona evrov.
Od 2005. leta je tako skupaj izplačala za skoraj 7,92 milijona evrov odškodnin.
Do začetka februarja imajo na pravobranilstvu odprtih 77 postopkov po ZVPSBNO (brez postopkov po 25. členu tega zakona) in 16 zadev na temelju »razumni rok sodišča«, 35 zadev, ki jih je ESČP vročilo Republiki Sloveniji po 25. členu ZVPSBNO, in 48 primerov, v katerih pritožbo obravnava ESČP, dodaja predstavnica državnega pravobranilstva za odnose z javnostmi Anita Drev.
Denarni obliž tudi Andreju Hartmanu
Iz prakse ESČP smo izbrskali bolj sveža primera, zaradi katerih je oziroma bo morala država plačati odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (in do učinkovitega pravnega sredstva). Do srede aprila bo morala odšteti 1200 evrov nekdanjemu vodji tako imenovane gorenjske heroinske naveze Andreju Hartmanu. Po aretaciji novembra 1997 ga je kranjsko okrožno sodišče leta 2000 zaradi vpletenosti v nedovoljene posle z mamili skupaj s soodbdolženci obsodilo na visoko zaporno kazen, višje sodišče v Ljubljani je konec leta 2000 v veliki meri potrdilo sodbo, leta 2004 je vrhovno sodišče zavrnilo Hartmanovo zahtevo za varstvo zakonitosti, prav tako je njegovo pritožbo zavrnilo ustavno sodišče maja 2006.
Obsodba je postala dokončna šele leta 2006, ESČP, kamor se je Hartman pritožil, pa mu je pritrdilo, da je osem let in pol, kolikor je trajal celoten postopek, predolg. Medtem ko je višje sodišče v sicer zapletenem postopku odločilo v osmih mesecih, je postopek pred vrhovnim sodiščem potekal skoraj štiri leta, pri čemer Hartmanov beg pred izrekom sodbe višjega sodišča (pobegnil je iz hišnega pripora, policija ga je prijela decembra 2002) ni vplival na trajanje postopka.
Zaradi skoraj sedem let trajajočega postopka na mariborskem sodišču glede zahtevka za zvišanje preživnine je država zdaj že polnoletni Mariborčanki plačala 5200 evrov. Višje sodišče je primer dvakrat razveljavilo in vrnilo v novo sojenje zaradi napak, ki jih je v sodbi zagrešilo prvostopenjsko sodišče; to je za razpis prvega naroka potrebovalo skoraj eno leto dni, po drugi razveljavitvi pa je preteklo malo manj kot dve leti, da je razpisalo novo obravnavo.
