Država odgovorna za smrt 47-letnika

Republika Slovenija mora materi Ajdovca, ki je junija 2008 umrl med poskusom prisilne hospitalizacije, plačati 36.000 evrov.

Objavljeno
24. oktober 2017 19.50
I. R.
I. R.
Ljubljana – Slovenija mora plačati 36.000 evrov odškodnine materi Branka Štefančiča, ki je umrl med poskusom prisilne hospitalizacije junija pred devetimi leti. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je namreč ugotovilo, da je Republika Slovenija odgovorna za Štefančičevo smrt.

Ajdovec Branko Štefančič, v času smrti je bil star 47 let, je trpel za paranoidno shizofrenijo in depresijo in so ga kot psihičnega bolnika večkrat obravnavali v psihiatrični bolnišnici. V letu 2007 je na novogoriško okrožno državno tožilstvo poslal obsežno prijavo, v kateri je navajal številne krivice, ki da se mu godijo, s prstom je pokazal tudi na policijo in druge institucije, a tožilstvo ni našlo podlage za pregon. Štefančič je junija 2008 večkrat klical v urad tožilstva in tudi osebno prihajal tja, 19. junija pa je zaposlenim v pisarni tožilstva osebno zagrozil, da se bo vrnil oborožen, zaradi česar je tožilstvo predlagalo psihiatrično obravnavo.

Prisilno so ga hoteli hospitalizarati

Tega dne je po Štefančiča prišla zdravstvena ekipa, ki je za pomoč prosila policiste. Iz policijskega poročila izhaja, da je Štefančič zavrnil prostovoljni odhod v psihiatrično bolnišnico, postal je razdražen in verbalno nasilen. Odrinil je zdravstvena tehnika, ki sta ga poskušala prijeti za roke, nakar so ga policisti pritisnili na tla in vklenili. Zdravstveni tehnik mu je vbrizgal antipsihotično zdravilo in nato, ko so ga obrnili na trebuh, drugo zdravilo, ki naj bi ublažilo tresenje zaradi antipsihotičnega zdravila.

Nekaj trenutkov kasneje se je Štefančič pomiril, medicinska tehnika in policisti pa so navzočega zdravnika opozorili, da je bruhal, kar je zdravnik pripisal posledicam napora. Zatem je medicinski tehnik ugotovil nepravilno bitje srca, nakar so ga morali začeti oživljati. Nekaj trenutkov kasneje je Štefančič umrl.

Preiskava dogodka, ki so jo izpeljale slovenske oblasti, ni pokazala nepravilnosti. Nadrejeni trem policistom, ki so bili na kraju, so glede na poročila policistov ugotovili, da sta bila njihovo ravnanje in uporaba prisilnih sredstev (fizična sila, lisice in policijski pes) zakonita in upravičena. Izvedenci so ugotovili, da je Štefančič umrl zaradi zadušitve, ker je vdihnil izbljuvek, česar pa intervencijska ekipa glede na njegovo agresivnost po njihovem mnenju ni mogla preprečiti. Tožilstvo je septembra 2008 odločilo, da ni pogojev za kazenski pregon.

Januarja 2009 je Štefančičeva mati kljub temu vložila kazensko ovadbo proti trem policistom, ker da je njen sin umrl zaradi njihovega nepotrebnega in neprofesionalnega posredovanja, a je tožilstvo njeno ovadbo junija 2009 zavrglo.

Štefančičeva se je zato pritožila na ESČP in ob sklicevanju na 2. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki govori o pravici do življenja, obtožila državo, da je odgovorna za smrt njenega sina. Prepričana je, da ni bil nujen tako skrajni pristop policistov, saj sinova bolezen ni bila tako huda, da bi bilo ogroženo njegovo življenje ali življenje drugih, zato ni bilo razloga niti za prisilno hospitalizacijo. Policija naj bi uporabila preveliko silo, preiskava njegove smrti pa da je bila namenjena prikrivanju resnice in izogibanju odgovornosti.

Terjala je 150.000 evrov odškodnine zaradi duševnih bolečin ob takšni smrti sina, med drugim je zatrjevala, da ji je sin pomagal finančno, zdaj pa je odvisna zgolj od majhne pokojnine. Sodišče ji glede slednjega ni ustreglo, glede ostalega pa ji je pritrdilo in ji prisodilo 36.000 evrov nepremoženjske odškodnine za duševne bolečine zaradi tragične smrti sina in okoliščin, v katerih je umrl, o čemer pa po mnenju sodišča ni bila opravljena učinkovita preiskava. Sodišče namreč meni, da opis tragičnega dogodka slovenskih organov ni prepričljiv, a so domači organi pregona kljub temu sprejeli to teorijo in zanemarili nasprotja, ki so se pojavljala v podatkih, sklepi domačih institucij pa so pustili odprta številna vprašanja, ki bi jih morali raziskati, pa jih niso.

Država bo morala odškodnino plačati v treh mesecih od dokončnosti odločitve skupaj z obrestmi.