Edvardu Ovnu spet sodijo zaradi mešetarjenja z zemljišči

Ljubljana – Na ljubljanskem okrožnem sodišču poslušajo izpovedi prič v ponovljenem sojenju Edvardu Ovnu, nekdanjemu direktorju Stanovanjskega sklada RS, in Zdravku Strmčniku, nekdanjemu direktorju družbe Etaline Inženiring, ki jima – skupaj z družbo Etaline Inženiring – tožilstvo očita zlorabo položaja pri preprodaji zemljišč.

Na zatožni klopi je spet zgodba iz leta 2003, ko je bil Edvard Oven direktor stanovanjskega sklada in je skladno z državno strategijo spodbujal gradnjo in posledično prodajo stanovanj po različnih krajih v Sloveniji. V Ljubljani naj bi bilo med območji, kjer naj bi pridobili zemljišča, primerna za stanovanjsko gradnjo, tudi Vižmarje. Toda to kmetijsko območje, ki meri kakšnih 50.000 kvadratnih metrov, je bilo po nekaterih ocenah neprimerno za gradnjo, saj to ni bilo lastniško zaokroženo območje, ampak so bili lastniki zemljišč različni, od zasebnikov do vojske in Cerkve, čez območje poteka daljnovod, obenem pa je bilo infrastrukturno – od cest do kanalizacije – neurejeno oziroma bi posegi na komunalnem področju predstavljali velik zalogaj.

Neprimerno za stanovanjsko gradnjo

Po občinskih prostorskih dokumentih območje ni bilo opredeljeno kot primerno za stanovanjsko gradnjo oziroma je Mestna občina Ljubljana te dokumente spremenila leta 2004, ko je območje opredelila ne za stanovanjsko, ampak za poslovno-stanovanjsko gradnjo. Ena od prič je povedala, da je bila »gradnja v Vižmarjah možna na dolgi rok, kar pomeni v petih oziroma, še bolje, v desetih letih«, saj so bile ovire prevelike. Druga priča pa je za območje v Vižmarjah uporabila besedno zvezo »zapleteno območje«, ki bi ga bilo nesmiselno urejati.

Toda stanovanjski sklad je med območji, kjer bi lahko zgradili stanovanja in jih potem prodajali po ceni 1300 evrov za kvadratni meter, računal tudi na zemljišče v Vižmarjah. Priča, ki je bila takrat zaposlena v stanovanjskem skladu, je povedala, da »nikoli ni bilo govora, da bi bil projekt Vižmarje sporen«. Opozorila je še, da stanovanjski sklad v letih 2003 in 2004 ni kupoval zemljišč, ampak samo stanovanja, saj je – to so povedale tudi druge priče – njihovo zanimanje za zemljišča ponavadi pomenilo, da so cene občutno poskočile.

Spet druga priča je zatrdila, da je bila gradnja stanovanj v Vižmarjah eden boljših projektov stanovanjskega sklada, kjer so imeli okoli 40 podobnih projektov, med drugim tudi na Brdu, v Lukovici, Kranju, Kozini. Zasebnik, ki je Etaline Inženiring prodal več kot 4000 kvadratih metrov veliko zemljišče v Vižmarjah, pa je na sodišču razložil, da je od Zdravka Strmčnika zahteval »zelo ugodno ceno« 250 evrov na kvadratni meter in jo je dobil: »Ne vem pa, po kakšni ceni so prodajali drugi.«

Priča, ki je bila zaposlena na stanovanjskem skladu, pa je razložila, da je družba Etaline Inženiring stanovanjskemu skladu ponudila ugodno ceno zemljišč v Vižmarjah, saj je znašala cena za kvadratni meter 200 evrov. To je bilo takrat, v času eksplozije cen, pod ceno sklada: »Vse analize, ki smo jih v skladu delali o projektu Vižmarje, so bile pozitivne.«

Provizija nesporno višja od običajne

Toda končne številke, ki so se pokazale ob notranji reviziji leta 2006, so pokazale, da je Etaline Inženiring stanovanjskemu skladu prodal 24.183 kvadratnih metrov veliko zemljišče v Vižmarjah po ceni 5,7 milijona evrov, čeprav so to isto zemljišče kupili za 3,5 milijona evrov. Provizija je bila nesporno veliko višja od provizije, ki je običajna pri prodaji zemljišč, je potrdil senat ljubljanskega okrožnega sodišča v prvem sojenju.

Sklad je bil s tem poslom menda oškodovan za 2,1 milijona evrov, je pojasnilo tožilstvo, ki Ovnu očita zlorabo položaja, saj je glede na cene primerljivih zemljišč domnevno vedel, da ta investicija ni upravičena, saj ni omogočala srednjeročne gradnje stanovanj skladno s strategijo stanovanjskega sklada.

Strmčnika je okrožno sodišče januarja lani obsodilo na štiri leta zapora in plačilo 35.000 evrov, družbo Etaline na plačilo 500.000 evrov, Ovnu pa so izrekli štiri leta in pol zapora ter plačilo 35.000 evrov. Vsi obsojeni bi morali stanovanjskemu skladu vrniti 1,4 milijona evrov, je še sklenilo okrožno sodišče.

A je višje sodišče pritrdilo Ovnovima odvetnikoma Marku Pušu in Mihi Martelancu, da prvostopenjsko sodišče v sodbi ni jasno navedlo, na podlagi katerih dokazov sklepa, da je Oven vedel za cene primerljivih zemljišč, katera so ta zemljišča in katere so cene, predvsem pa, kateri so bili ali bi bili lahko njegovi viri za cene teh zemljišč. Prav tako okrožno sodišče ni pojasnilo, od kod mu podlaga za ugotovitev, da investicija ni omogočala srednjeročne gradnje stanovanj skladno s strategijo sklada, v tem delu pa se ni niti opredelilo do Ovnovega zagovora in drugih dokazov v zvezi s tem.

Zaradi tega in drugih pomanjkljivosti so višji sodniki sodbo razveljavili in vrnili v ponovno sojenje.