Gorski reševalci na cesti: dobri vozniki, ki se dobro znajdejo

Gorski reševalci so letos rešili več kot tretjino nepoškodovanih, a nepopisno utrujenih. Včeraj pa so trenirali vožnjo.

tor, 12.09.2017, 06:00

Vransko - Včerajšnje močno deževje je pripravilo krasen teren za trening varne vožnje gorskih reševalcev. Več kot 60 odstotkov njihovih reševanj se namreč začne v avtomobilu. Priti poskušajo čim dlje, da je čim manj dolgotrajne hoje. To seveda pomeni tudi vožnjo po gozdnih poteh in vlakah. Gore so letos doslej zahtevale manj smrtnih žrtev kot leto prej, se je pa povečalo število tistih, ki reševalce pokličejo zato, ker so omagali.

»Ne vozimo se samo po asfaltiranih cestah, ampak tudi po makadamskih, gozdnih poteh in tudi po vlakah. S takimi treningi nabiramo izkušnje,« je odločitev za trening varne vožnje pojasnil predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) Igor Potočnik. Trening so pripravili v AMZS Centru varne vožnje na Vranskem, inštruktor varne vožnje Janez Marolt pa je tudi sam gorski reševalec. Tako je natančno vedel, kaj bo kolegom najbolj koristilo. »Med drugim smo odpeljali slalom, da dobijo občutek za težišče, ker imajo terenska vozila višje težišče kot osebni avtomobili, vadili smo zanašanje, zaviranje na mokrem, spolzkem klancu, speljevanje v klancu, preizkusili simulacijo snega, umikanje oviram. Sledili so terenska vožnja, premagovanje ovir, bočni naklon, blato, voda, prečenje jarkov,« je dopoldne na Vranskem povzel Janez Marolt.


Trening varne vožnje gorskih reševalcev je včeraj popestrila narava z močnim dežjem. Foto: AMZS

V varni vožnji se je preizkusil tudi Potočnik, ki mu je bilo najtežje, ko so pristali v blatu. Čeprav je cilj, da se to nikoli ne zgodi, je Marolt avto tokrat namenoma zakopal: »Pogovoriti smo se morali, kako se avto v takem primeru rešuje. Naš cilj je, da se pripeljemo čim dlje, saj morajo gorski reševalci s sabo pripeljati kup reševalne opreme in to potem na ramah znositi v hrib. Zato je pomembno, da se lahko čim dlje pripeljejo in seveda kasneje tudi odpeljejo. Imeli smo kar nekaj primerov, ko smo avtomobile reševali. Ko smo šli zjutraj od doma, je bilo še vse pomrznjeno, ko smo šli nazaj, pa so se avtomobili pogreznili in nasedli.«

Na intervenciji kljub lučem nisi varen

Marolt je poudaril, da morajo reševalci na vožnji predvideti, kaj se utegne zgoditi, paziti morajo, kako je treba pripeti prtljago, da ne poškoduje potnikov v avtu, ipd. Se pa Marolt zaveda, da je intervencijska pot nekaj posebnega: »Ko enkrat prižge sireno in modre luči, je voznik pod stresom. Včasih imamo reševalci preveč občutka, da smo varni, če imamo sireno, v resnici pa smo bolj ogroženi. Vozimo hitreje, paziti moramo na druge, ne smemo izsiljevati prednosti. Vedno se je treba prepričati, ali je varno, se ustaviti, še vedno velja pravilo desnega. Lahko prevozimo rdečo luč, ampak če križišče ni prosto, tega ne smemo storiti.«

Včeraj je k učinkovitosti treninga pripomogel tudi dež. Simulacije so bile popolne, je povedal Marolt: »Ko jih je začelo zanašati, se nihče več ni počutil, kot da je simulacija. Šlo je zares. Avto je v resnici zavrtelo za 360 stopinj. Kadar je lepo vreme, rešuje helikopter. Mi pa gremo ven v vsakem vremenu. V dežju, snegu, slabi vidljivosti pride v poštev samo klasično reševanje.« In Marolt je dodal, da so gorski reševalci dobri vozniki: »Pozna se, da so izkušeni. Znano je, da se v vsaki situaciji znajdejo, in tudi pri vožnji so se.«

Reševanje nepoškodovanih

Letos so slovenske gore zahtevale 11 življenj, gorski reševalci, ki rešujejo tudi na drugih težko dostopnih terenih, so skupno evidentirali 18 smrtnih žrtev, lani v vsem letu 32. Je pa bilo letos že do 9. septembra več intervencij, 425, kot v vsem lanskem letu, ko so jih našteli 396. Največji delež, 39 odstotkov oziroma 166 intervencij, je bilo zaradi ljudi, ki sploh niso bili poškodovani. »Ogromno ljudi pokliče, ko omagajo, čeravno so v bližini planinskih domov, koč, kjer bi se lahko odpočili in potem nadaljevali. Pokličejo 112 in nepoškodovane pripeljemo v dolino,« je pojasnil Potočnik.

Že nekaj let GRZS opozarja na ta problem, pogovarjajo se o zavarovanju, ki bi zajemalo tudi planinstvo. Reševalne akcije namreč niso poceni. Nekaj računov so doslej izdali, je dejal Potočnik: »Šlo je za primere hude malomarnosti z izredno slabo opremo, alkoholom, skratka brez pameti. Z našimi državljani se vse konča na sodišču in se vleče v nedogled. Če si hitro kaznovan z udarcem po žepu, boš naslednjič razmišljal. Kot pri teh tujcih, ko so peljali otroke v snegu na Mangart v kratkih hlačah in sandalih.«

Gorske reševalce najpogosteje pokličejo ljudje, ki sploh niso poškodovani.

Robert Kralj iz letalske policijske enote, ki prav letos praznuje 50-letnico delovanja, pa je dejal, da je tudi to reševanje: »Sicer bi ti zašli v še večje težave, morda bi se končalo tudi s smrtjo. Ti ljudje se vedejo neodgovorno do sebe in reševalcev. Kadar gremo s helikopterjem, izpostavljajo nevarnosti celotno posadko, helikopter, povzročajo stroške, hkrati pa zasedajo dežurno ekipo. V istem času se lahko zgodi zelo huda nesreča in ostane brez pomoči.«

Kralj je povedal, da določen delež nesreč »zahteva« statistika. Kdo bo njena žrtev, pa je odvisno od vsakega posameznika, je dodal: »Žrtev bo tisti, ki je manj pripravljen, manj usposobljen, slabše opremljen, tisti, ki ne pozna zakonitosti narave. Recimo jeseni je dan krajši, tla so spolzka, više je že sneg, poledenele skale ... Če človek teh zakonitosti ne pozna, je to bližnjica do nesreče.«

Prijavi sovražni govor