»Halo, ne govori tega po telefonu!«

Za posle so se obtoženi prodaje prepovedanih drog dogovarjali osebno, ne po telefonu, uporabljali pa so tudi šifre.

Objavljeno
24. september 2017 18.56
tre*Hajnšek
Simona Fajfar
Simona Fajfar

Ljubljana - »Za vsakim telefonskim klicem oziroma telefonom ostajajo sledi. Zato se člani kriminalnih združb samozaščitijo tako, da se velikokrat fizično srečajo in osebno dogovorijo, kje bo kdo ob kateri uri,« je na zaslišanju preko videokonference razložil zakriti kriminalist, ki je vodil tajna opazovanja Zvonka Hajška in še enajstih obtoženih, ki so se, trdi tožilstvo, ukvarjali s prodajo prepovedanih drog.

Z nekaj tehničnimi težavami zaradi povezave za videokonferenco se je na kazenskem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča nadaljevalo sojenje Zvonku Hajšku in še enajstim obtoženim: Senadu Muhamedagiću, Mariu Bučanu, Matevžu Jenku, Draganu Miladinoviću, Darku Ostojiću, Slavku Ferjanu, Ivici Nenadiću, Samu Amonu, Saši Dujmoviću, Zoranu Zadravcu in Danijelu Simikiću. Prijeli so jih sredi leta 2015 po obsežni mednarodni policijski akciji, kjer so sodelovali preiskovalci iz Hrvaške, Avstrije, Grčije, Španije in ­Brazilije. Preiskovali so »hudodelsko združbo, ki je izvrševala kazniva dejanja s področja prepovedanih drog«.

Tokrat je bil zaslišan kriminalist, ki je vodil predkazenski postopek in je sodeloval pri večini tajnih opazovanj in prisluškovanjih pogovorom po telefonu. Dokaze, je razložil, so uspeli zbrati za dva primera prodaje oziroma nakupa prepovedanih drog. Čeprav pa se je združba, trdi tožilstvo, ukvarjala z različnimi posli, od preprodaje drog na malo - drogo naj bi kupovali in prodajali na območju Slovenije in Hrvaške -, do večjih »projektov«. Med drugim se je združba dogovarjala o transportu najmanj 320 kilogramov kokaina na avstrijskem katamaranu, a se to zaradi zapletov ni zgodilo

Posamezni člani združbe, ki so imeli točno določene vloge, so po mnenju tožilstva sodelovali tudi pri transportu kokaina z jadrnico Ocean I iz Južne Amerike v Evropo, ko se je jadrnici zlomil jambor in so morali v morje odvreči več sto kilogramov kokaina, vrednega od 10 do 20 milijonov evrov. Nekaterimi obtoženi pa so bili vpleteni tudi v nakup in organizacijo prevoza kar 369 kilogramov kokaina iz Brazilije, prek Južne Afrike, v Grčijo, od tam pa prek držav na območju nekdanje Jugoslavije in Slovenije v Italijo in Belgijo.

Obtožnica, ki ima 258 strani, očita združbi neupravičeno proizvodnjo in promet s prepovedanimi drogami ter hudodelsko združevanje oziroma jih bremeni prodaje oziroma nakupa treh kilogramov heroina in petih kilogramov kokaina.


Ko sta se Zvonko Hajšek (na fotografiji) in Senad Muhamedagić dogovarjala za posel, sta se pogovarjala v šifrah. Foto: Tadej Regent/Delo

Cena heroina v terabajtih

Za prvi posel sta se dogovarjala Zvonko Hajšek in Senad Muhamedagić, ki sta se pogovarjala v šifrah oziroma sta govorila o filmu Igre lakote. Pri tem sta govorila o prvem, drugem in tretjem delu, čeprav tretji film sploh še ni bil narejen, je razložil kriminalist. Šifre pa sta uporabila tudi za dogovarjanje o ceni tega posla, saj sta govorila o terabajtih, ki jih je kriminalist prevedel v ceno. Tako naj bi Hajšek za kilogram heroina plačal 22.250 evrov.

Obramba je pričanje izpodbijala z napako v izračunu, saj je nelogično, da bi se tega kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena kazen 10 let zapora, lotil z vsega 750 evri zaslužka pri treh kilogramih heroina oziroma celo z minusom. Hajškov zagovornik pa je opozoril tudi na časovno »neskladje«, saj naj bi po srečanju, kjer sta se dogovorila, da bo Muhamedagić za Hajška nabavil tri kilograme heroina, ta že čez nekaj ur imel dva kilograma prepovedane droge. »Kje je to dobil? Kam je šel?« se je čudila obramba.

Kriminalist pa je razložil, da so lahko nadzirali le določene telefonske številke, ne pa vseh. »Vsi so imeli poleg nadziranih telefonskih številk še druge telefonske številke, ki policiji niso bile znane, tako da se je dalo ogromno posla peljati preko teh policiji neznanih številk,« je razložil kriminalist.

Med drugim, je dejal, so med aretacijo Hajška pri njem našli pet telefonov, ki jim pravijo delovni telefoni. To niso telefoni družinskih članov Zvonka Hajška, je na vztrajanje obrambe razložila priča, ker dvomi, da bi oče hranil telefone svojih odraslih otrok oziroma da bi ti bili zadovoljni s telefoni, ki stanejo 20 evrov.

Prav tako pa so med pregledom sim kartic teh telefonov ugotovili, da sta bili v vsakem le ena ali dve telefonski številki, kar pomeni, da je bil telefon uporabljen le za zelo ozek krog oseb, ki so sodelovale pri kaznivem dejanju. »Prepričan sem, da to niso bili telefoni družinskih članov, ampak so delovni telefoni, je bil prepričan kriminalist.

Drugo kaznivo dejanje, ki ga tožilstvo očita Zvonku Hajšku in ostalim obtoženim, pa je povezano z nakupom petih kilogramov kokaina, kjer pa je od naročila od poskusa dobave minilo pet mesecev. Obramba je tu izpodbijala pričanje oziroma je zahtevala dokaze, da se je Hajšek srečal s kurirjem na Vranskem, tako kot v obtožnici trdi tožilstvo. Poleg tega je obrambo zanimalo, zakaj si dva, ki sta se očitno dogovorila za posel, nista izmenjala telefonskih številk za primer, da se karkoli zaplete.

Kriminalist je razložil, da se Hajšek ni želel pogovarjati po telefonu, ko so bili v kakšni konkretni akciji in je tudi Muhamedagiću rekel: »Halo, ne govori tega po telefonu!«. Tovrstne kriminalne združbe zaradi samozaščite delujejo tako, da se za vse, kar je konkretno, dogovorijo na osebnih srečanjih in jih ni mogoče povezati preko telefonskih stikov, je večkrat povedala priča.