Tiskane izdaje
Maribor - Več kot eno leto od zadnje obravnave je na zatožno klop znova sedel menedžment slovenskobistriškega Impola. Tožilstvo je namreč prepričano, da sta Jernej Čokl in Vladimir Leskovar družbo z nakupi aluminjske surovine oškodovala za 1,9 milijona evrov. Pod obtožbo je tudi družba Upimol 2000, ki jo na sodišču zastopa Janko Žerjav.
Zgodba sega v čas med leta 1998 in 2006. Zdaj že nekdanji višji državni tožilec Boris Marčič, ki ga je odnesla pravnomočna pogojna obsodba zaradi krivega pričanja v prekrškovnem postopku zoper njegovega sina, je sestavil obtožnico in vodstvu Impola v njej naprtil, da je podjetje oškodovalo z višjo ceno surovine, ki jo je Impol plačeval Upimolu, čeprav bi jo lahko Impol kupoval direktno od dobaviteljev. Eno takšnih je bilo ameriško hčerinsko podjetje Impola, ki je aluminij nabavljalo od ruskih podjetij, zato je bilo po prepričanju tožilstva sodelovanje Upimola 2000 v poslu nepotrebno. Poleg tega je surovino plačeval Impol, ker Upimol, ki je v lasti Impolovega menedžmenta, ni imel denarja.
Pregon zoper Čokla, Leskovarja in Upimol 2000 je zdaj prevzel okrožni državni tožilec Niko Pušnik, sojenje pa se je formalno začelo znova, saj so od zadnje obravnave minili več kot trije meseci. Pušnika je, kajpak, zanimalo, zakaj Impol ni raje ustanovil hčerinske družbe, predsednik upravnega odbora Impola Jernej Čokl pa je ponovil to, ker je pred več kot dvema letoma pojasnil že Marčiču. Po njegovih besedah hčerinsko podjetje ne bi moglo financirati Impola, ta pa mu ne bi mogel dati garancij, medtem ko Upimol od Impola ni nikoli zahteval garancij za financiranje surovin.
Čokl trdi, da so na takšen način ustvarili za 60.000 ton več proizvodov, kot če Upimola ne bi bilo, ter za 22 milijonov evrov več dobička. Brez Upimola bi Impol, eno najuspešnejših štajerskih podjetij, celo posloval negativno, težje bi najemal posojila, to pa bi ga spravilo v velike težave: »Posledice bi bile nepredvidljive.«
Čokl je sicer že na začetku sodnega procesa zavrnil očitek, da je Impol od Upimola surovino kupoval po višjih cenah, pravi, da so bile nabavne cene primerljive z drugimi. Za vmesni člen, torej za ustanovitev Upimola, pa so se odločili, ker Rusi v tistem času zaradi razmer na Balkanu niso hoteli neposredno poslovati z Impolom. »Sodelovanje je prinašalo sinergijske učinke,« je upravičeval ustanovitev Upimola.
Direktor Upimola je Vladimir Leskovar, ki je hkrati tudi Čoklov namestnik v Impolovem upravnem odboru. A očitek tožilec Pušnika o dvojni vlogi ga niti malo ne skrbi, trdi, da ima Upimol v načrtih zapisano, da mora maksimalno prispevati k rasti Impolovega premoženja Impola: »Tako sem tudi deloval in nisem dobil nobene posebne nagrade.«
Tudi član upravnega odbora Impola Janko Žerjav je zagovarjal poslovanje prek Upimola. Po njegovih besedah je treba poseči po vseh možnih virih za financiranje proizvodnje, v nasprotnem primeru bi se lahko ta celo ustavila.
A črni scenarij se ni uresničil, Impol je v tistem času doživel največji napredek, vrednost podjetja se je povečala za kar petkrat, je zatrdil Čokl. Kako pomemben je za podjetje, kjer je zaposlen že 41 let in ga vodi od leta 1992, pa je predlanskega julija začinil z anekdoto, da je bilo edino jamstvo japonski banki, ki je Impolu dala posojilo, to, da je on v podjetju zaposlen že tako dolgo.
Zaenkrat kaže, da bo sodnik Danilo Obersnel proces zaključil pred iztekom leta, zadnjo besedo bodo imeli finančna izvedenca Irena Lesjak in Drago Dubrovski ter predstavnica revizijske hiše, ki jo je angažirala obramba. Še prej bo moral na prostor za priče stopiti Miro Škrlj, direktor Impolove ameriške družbe Impol Aluminum Corporation, ki bo po besedah odvetnika Stojana Zdolška pojasnil, ali je bila ustanovitev Upimola nujna. Škrlj je bil namreč v Ameriki zadolžen za nabavo aluminija in se je znašel v popolnoma brezizhodni situaciji, je dejal Zdolšek.
