Iskanje droge ali eksploziva je za psa le igra

Ljubljana – Že lajež, ki je ob našem obisku donel iz pasjih ut enote policijskih psov na ljubljanskih Gmajnicah, je dal vedeti, da ne bi bilo dobro, če se kdaj »z zobmi v zobe« srečaš s fizično tako pripravljenim štirinožcem. Da z njimi ni šale, je kmalu v praksi pokazal Art, belgijski ovčar, ki je sicer še na začetku karierne poti.

Pes ni samo najboljši človekov prijatelj, je tudi nepogrešljiv sodelavec policistov, saj bi brez njega marsikatero delo teže opravili, včasih ga sploh ne bi mogli. »Ko se je začel razcvet informacijske tehnologije, je bilo slišati celo, da bodo računalniki počasi nadomestili zahtevno vohljanje policijskih psov,« pravi vodja oddelka za šolanje službenih psov policijske akademije Marko Medvešek in doda, da se kaže prav nasprotno, saj pse usposabljajo in uporabljajo za delo na vse več področjih.

Redko je zadnja leta slišati, da se kdo v policiji pohvali s primernimi razmerami za delo in bivanje, med njimi pa so zanesljivo vaditelji policijskih psov in njihovi štirinožni kolegi. Na ljubljanskih Gmajnicah imajo oboji dobre razmere, kar dokazuje tudi uspešnost šolanja, ki ima že 67-letno tradicijo. Dober pes je zdrav pes, zato je primerno poskrbljeno tudi za zdravstveno oskrbo, saj imajo v okviru oddelka za šolanje službenih psov svojo veterinarsko ambulanto.

Lastna vzreja kvalitetnega »kadra«

Nekoliko v šali bi lahko rekli, da je izbor za policijskega psa precej strožji kot za policista. Prav zato imajo v zadnjem času pomanjkanje kvalitetnega »kadra«, pravi Medvešek. To je eden glavnih razlogov, da so začeli lastno vzrejo. Prvo psičko, ki so jo kupili v Nemčiji, so že vzgojili in naredili vsa vzrejna dovoljenja. Iz prvega in doslej edinega legla je tudi psička Alfa, ki se je med našim obiskom preizkušala v iskanju. Če bo prestala testiranje in uspešno zaključila progam šolanja, jo zaradi primerne pasme najverjetneje čaka specialistično delo. V to spada iskanje prepovedanih drog, eksploziva, tobaka in podobno.

Po Medveškovih besedah je pes pri kakih petih letih na vrhuncu kariere, a do tja vodi naporna pot. Navadno kupijo od deset do 30 mesecev stare pse in jih mesec dni testirajo. Za kako strog izbor gre, povedo številke, saj le nekje med tri in pet odstotkov testiranih psov obdržijo. Ti gredo za štiri mesece v program predšolanja, potem sledi še splošni petmesečni program, ki je odvisen od tega, ali bo pes z vodnikom opravljal splošna ali specialistična dela.

Delajo izključno s psi, ki imajo poleg socializacije in dobrega zdravstvenega stanja močan plenski nagon. Ker je vodnikov službenih psov nekaj več kot štirinožcev (teh je zdaj 120), se zgodi, da ima izjemoma kakšen specialist dva psa, nikoli pa se ne zgodi, da ima več vodnikov enega psa. V vodstvu podpirajo, da imajo vodniki pse tudi v prostem času, doma in celo na dopustu, a vedno to seveda ni mogoče.

Ko se izkaže, da pes ni več primeren za delo na terenu, jih vodniki največkrat obdržijo zase. »K temu stremimo, saj je to gotovo najboljše za psa. Konec koncev nam je več let zvesto služil na terenu in se čutimo dolžne, da zanj poskrbimo do konca. Takšni psi imajo pri nas do konca življenja zagotovljeno veterinarsko oskrbo in prehrano.«

Lahko bi rekli, da pri vse daljši delovni dobi tudi psi delijo usodo ljudi, a tokrat razlog niso finance. Navadno je šel pes pri kakšnih desetih letih v »penzijo«, ker pa imajo zdaj pomanjkanje kvalitetnih psov, se tudi njihova delovna doba podaljšuje, če zdravje to dopušča.

Mit o »zadetih« policijskih psih

Ko je s sogovornikom beseda nanesla na šolanje psov za iskanje drog, smo najprej razčistili pogoste in za lase privlečene zgodbe o njihovem mučenju. Tako doma kot na tujem je iz laičnih ust slišati, da je dresura psov za iskanje mamil pravzaprav precej podla, saj da jih hranijo ali jim celo vbrizgajo opojne substance. Medvešek se ob takšnih izjavah samo nasmehne: »Potemtakem bi morali tiste, ki iščejo eksploziv, hraniti z eksplozivom.«

Izšolati dobrega psa je zahtevno in zapleteno, a če večmesečno trdo delo strnemo v nekaj vrstic, se sliši nadvse preprosto. »Če poenostavim, pes tudi med resnim delom išče svojo igračo. Med šolanjem gre najprej za žogico, ki jo prej oslini in išče svoj vonj, ker ve, da se bo potem igral. Postopoma igrački dodajamo vonjave, denimo droge, eksploziva, tobaka ali kakšne druge stvari, odvisno, v katero smer se šola. Pes išče znane vonjave, ker ve, da ga tam čaka igračka. Sčasoma igračko umaknemo in pes sledi le še pogojnemu refleksu, ko išče določene vonjave.« Pravzaprav ima pes v podzavesti mišljenje: »Aha, slediti moram vonju droge, tam me čaka igračka.«

Prav zato, ker je za psa vse pravzaprav igra, je zmotno mišljenje, da je iskanje zanj naporno. »Seveda mora vodnik oceniti, ali pes ob dolgotranjem delu že izgubi nagon za intenzivno iskanje, in naredi premor. Potem v akcijo stopi kakšen drug vodnik s psom ali pa čez nekaj časa isti dela naprej.«

Izkrivljeno resnico kažejo tudi filmi, kjer denimo storilca kaznivega dejanja iščejo s psom neprestano dan ali noč. »Pes se že lahko sprehaja, vendar intenzivno iskanje traja le nekaj časa. Preprosto zato, ker ima pes, ko najbolj intenzivno dela, zaprt gobček, kar pa ne more trajati v nedogled, saj je znano, da se skozi gobček ohlaja,« pojasni Medvešek.

Iskane ljudi ali storilcev kaznivih dejanj prav tako iščejo po vonju. Pes dobi vzorec, ki ga spravi kot sliko, in to potem išče. »Ta miselni vzorec si zapomni in mu sledi. Prav po tem se ločijo kvalitetni psi, saj jih druge vonjave ne zmedejo, četudi so jim že znane.«

Od neprebojnega jopiča do čeveljcev

Na prste ene roke bi lahko prešteli šole službenih psov drugod po Evropi, kjer jih usposabljajo in potem delo na terenu poteka z nagobčnikom. A to ni nekaj, česar bi si naši inštruktorji in vodniki želeli, takšni so pač predpisi. »Za psa je to podobno, kot če bi človeku zvezali roke in ga potem poslali na delo. Tudi šolanje je zaradi tega precej bolj zahtevno. Če pri nas pes ne opravi programa, je v 99-odstotkih razlog prav zato, ker mu z nagobčnikom pač ne gre.«

A to ne pomeni, da se kriminalcem pri nas ni treba bati ostrih zobov, saj v nekaterih primerih v akcijo spustijo psa brez nagobčnika. Na lastne oči smo se prepričali, da je ubežniku, ko se vanj zakadi izšolan pes brez nagobčnika, verjetno še kako žal, da ni ubogal navodil policistov. Nagonsko in surovo ruvanje na inštruktorjih in vodnikih ne mine brez posledic, saj so modrice in ugrizi nekaj običajnega.

Ko se obeta resna akcija, imajo službeni psi poleg oprsnice z napisom policija celo neprebojni jopič. Sogovornik prizna, da imajo vsaj za svoje štirinožne sodelavce na voljo najboljšo opremo, ki je ta hip na trgu. Čeprav so pasji čeveljci največkrat videni na kakšnih salonskih psih, jih imajo tudi v policiji. »Če ogled poteka po tleh, kjer so ostri predmeti, glažovina ali črepinje, lahko uporabimo čevlje za pse. A tudi nanje morajo biti navajeni.«

Kot vsako policijsko delo je tudi pasje lahko nevarno, imeli pa so tudi že črne dneve. Najbolj odmevno je bilo iskanje morilca leta 2000, ko je bivši vojak BiH v okolici Mozirja med iskalno akcijo Bele vode streljal tako na psa, ki ga je ubil, kot na može v modrem. Isto leto je pod svinčenimi kroglami obležal pes, ko so iskali krivolovca pri Krškem. Prometna nesreča na gorenjski avtocesti pred dvema letoma, ko se je avstrijski voznik zaletel v policijsko vozilo, je bila prav tako usodna za dva psa. Kakšno poškodbo so staknili tudi pri zagotavljanju javnega reda in miru, a k sreči nič resnejšega. Nimajo pa psi »privilegija« uradne osebe, ko jih kdo namerno poškoduje ali jim kako drugače škodi. Če se napad na policista obravnava drugače kot napad na navadnega državljana, so policijski psi tu izenačeni s kolegi v »civilnih dlakah«.