Tiskane izdaje
Predzadnji dan novembra 2011 so mladeniču odvzeli prostost in mu 1. decembra 2011 po pridržanju odredili pripor. Prestajal ga je v mariborskem zaporu, kjer je 5. decembra tega leta storil samomor z obešanjem in po treh dneh kome umrl v mariborski bolnišnici.
Starši: Niso mu
Ključno vprašanje v tej zadevi je, ali so delavci zavoda za prestajanje kazni zapora, za katere odgovarja država, ob samomoru pripornika in v zvezi z njim ravnali pravilno, ali jim je mogoče očitati ravnanje ali opustitve v nasprotju s predpisi oziroma običajno metodo dela, kar v sodni praksi šteje za protipravno ravnanje, povzema očitke pooblaščenec staršev odvetnik Jožef Klavdij Novak iz Odvetniške družbe Čeferin. Delavci države so bili namreč seznanjeni s tem, da je sin odvisnik, pa mu niso omogočili ustreznega zdravljenja, čeprav je imel v priporu abstinenčno krizo, ki se je končala s samomorom.
Poostren nadzor v priporu
Državno pravobranilstvo je zavrnilo njihov odškodninski zahtevek, zato sta vložila tožbo, s katero zahtevata po 30 tisoč evrov. A državno pravobranilstvo očitke zavrača, saj kažejo »na popolno nerazumevanje nalog in pristojnosti organov pregona in organov izvrševanja kazenskih sankcij ter neznanje zakonske ureditve tega področja oziroma področja varovanja človekovih pravic v predkazenskih in kazenskih postopkih«.
Po navedbah pravobranilstva v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor (ZPKZ) ob sprejemu pri mladeniču niso ugotovili samomorilne ogroženosti. Ker je še pred odvzemom prostosti samovoljno prekinil obravnavo odvisnosti, ni bil več upravičen do metadonske terapije, zaradi česar ga je zavodski zdravnik tudi napotil k psihiatru, ki pa mu je dal nadomestno terapijo.
Poleg tega so v zaporu nad njim izvajali skrben in celo pooostren nadzor, kar je za zapahi običajno za odvisnika, trdi pravobranilstvo, pri čemer pa se starša sprašujeta, čemu nadzor, če menijo, da ni bilo ogroženosti. Druga protislovnost je, pravijo starši, da domnevno ogroženosti ni bilo, hkrati pa je sin storil samomor, zato sta prepričana, da ni bil deležen ustreznega zdravljenja in ustrezne obravnave. Bil je pod vplivom mamila, kar je razlog za poostren nadzor, imel je abstinenčno krizo, kar je razlog za vključitev v zdravljenje, bil je že v fazi zdravljenja, ki se ni nadaljevalo, dejstvo pa je, da je bil napoten k psihiatru, pa kljub temu v zaporih niso preprečili sinove smrti z ustreznim ravnanjem, čeprav bi jo lahko.
Izvedenec: ni bilo odstopanj
Pravobranilstvo odgovarja, da sta tako policija kakor mariborski zapori ravnali v skladu z zakonskimi določili in izredno skrbno glede pripornikovega zdravstvenega stanja.
Temu nekako pritrjuje tudi sodni izvedenec psihiatrije, ki v ravnanju zaporskega in zdravstvenega osebja ZPKZ Maribor ni našel nobenih odstopanj glede izvajanja potrebnih zdravstvenih ukrepov. Ugotovil je, da je pripornik, ki je sicer vsa leta menda slabo sodeloval pri zdravljenju odvisnosti, prejel ustrezna zdravila v ustreznem odmerku, na podlagi metadonske kartice pa ni bil upravičen do izdaje metadona.
Izvedenec prav tako meni, da medicinsko osebje ni dolžno preprečevati abstinenčno krizo, ta pa ni vzročno povezana s samomorilnostjo. Pripornik tudi v nobenem kontaktu z zaporniškim oziroma zdravstvenim osebjem ni izkazoval samomorilnih namenov, niti to ni bilo razbrati iz njegovega vedenja.
