Ista obsodba, različni usodi obsojencev

Ljubljana – Vrhovno sodišče bo moralo po odločitvi ustavnih sodnikov vnovič presojati o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil Mitja Bohak, obsojen zaradi dogovarjanja o umoru. Čeprav sta bila Bohak in soobtoženec obsojena z isto sodbo za isto dejanje, je vrhovno sodišče sodbo razveljavilo le za enega, ne pa tudi za drugega, kar je v nasprotju z načelom enakosti.

Mitja Bohak in Josip Juhas sta se na zatožni klopi znašla pod obtožbo, da sta potem, ko sta poleti 2010. objavila oglas pod pretvezo, da iščeta študentko za administrativno pomoč, v podjetju v Bohakovi lasti zaposlila 23-letnico in jo nameravala dobro življenjsko zavarovati, nato pa umoriti. V »posel« sta pritegnila še Roka Kološo, ki bi moral mladenko umoriti v gozdu v Poljčanah, nakar bi si razdelili približno milijon evrov zavarovalnine. Grozljivega načrta na srečo niso izpeljali, saj si je Kološa premislil in policistom, ki so trojico prijeli zaradi izsiljevanja žensk z vročimi videoposnetki, priznal tudi to. S tem je postal glavna obremenilna priča proti Juhasu in Bohaku, ki ju je tožilstvo posadilo na zatožno klop.

Po prvem sojenju je sodišče oba obsodilo zaradi napeljevanja k umoru na kazen deset let zapora, a je višje sodišče sodbo razveljavilo. V ponovljenem sojenju je tožilstvo vztrajalo pri očitku napeljevanja k umoru, sodni senat pa je presodil, da jima gre, glede na to, da do poskusa umora ni prišlo, očitati dogovarjanje o umoru, za kar je najvišja predpisana kazen leto dni zapora.

Zato je spremenilo opis dejanja in ju obsodilo za storitev kaznivega dejanja dogovora za kaznivo dejanje. Višje sodišče je tokrat pritožbe obrambe zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zagovornika sta nato vložila zahtevo za varstvo zakonitosti in vrhovno sodišče je za Juhasa sodbo razveljavilo, ker je presodilo, da je prvostopenjsko sodišče čezmerno poseglo v opis dejanja, saj ga ne bi smelo spremeniti v drugo dejanje, zaradi česar ni bila več podana identiteta med obtožbo in obsodbo. Čeprav sta bila Juhas in Bohak obsojena za isto dejanje, je vrhovno sodišče sodbo prvo- in drugostopenjskega sodišča razveljavilo le za Juhasa, ne pa tudi za Bohaka. Zanj je sodba obveljala, ker je njegov zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, česar pa ni mogoče izpodbijati v zahtevi za varstvo zakonitosti. Tako sta obtoženca, obsojena za isto kaznivo dejanje v sostorilstvu, doživela povsem različni usodi.

Čeprav so razlogi, zaradi katerih je vrhovno sodišče ugodilo zahtevi Juhasa, podani tudi za Bohaka, so vrhovni sodniki menili, da za Bohaka ob vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti niso izpolnjeni zakonski pogoji. Uporaba instituta blagodati pridruževanja (beneficium cohaesionis) bi po njihovem mnenju lahko prišla v poštev samo, če Bohak sploh ne bi vložil zahteve za varstvo zakonitosti, ne pa tudi v primeru, ko jo je vložil, a z njo ni uspel.

Neenak položaj obtožencev

Bohakov zagovornik je zaradi takšne odločitve vložil ustavno pritožbo, saj je prepričan, da je bila Bohaku kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom in pravica do enakega varstva pravic, ustavni sodniki pa so mu pritrdili.

Temeljni namen omenjenega instituta je namreč v tem, da se prepreči neenaka obravnava soobtožencev, obsojenih z isto pravnomočno sodbo, zgolj na podlagi tega, ali so pravno sredstvo vložili oziroma če so ga, glede na to, katere razloge so uveljavljali v njem. »Smisel tega instituta je torej zagotoviti enak položaj vsem obdolžencem, celo tistim, ki pravnega sredstva sploh ne vložijo. Zato razlikovanje med tistimi, ki so ga vložili, pa niso uveljavljali odločilnih razlogov, in tistimi, ki pravnega sredstva sploh niso vložili, ne more izhajati iz narave stvari.« Za različno obravnavo v bistvenem enakih položajev obdolžencev bi moral ostajati razumen razlog, kar pa samo dejstvo (ne)vložitve zahteve za varstvo zakonitosti ni. Ustavni sodniki so zato sodbo razveljavili in vrnili vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

Juhas pa je v tem času že tretjič sedel na zatožno klop. Višje sodišče je junija lani potrdilo obsodilno sodbo okrožnega sodišča iz decembra 2015, s katero mu je to dosodilo leto dni zapora (večino je že prestal v priporu, preostanek pa odslužil z delom v splošno korist). A kljub temu je Juhasov zagovornik, odvetnik Tomaž Bromše, oktobra lani vnovič vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb postopka in kršitve kazenskega zakonika.