»Naprej sem na levi strani (na prehitevalnem pasu) zagledal razbit avto, ki je stal počez na cestišču in na sredini voznega (mojega) pasu kos pločevine ali odbijača (ne vem, česa), čemur sem se skušal izogniti. Vidljivost je bila kot bi odrezal skoraj nična. Na odstavnem pasu sta bila najprej še dva ustavljena avtomobila in za njima po levem boku razbit audi A 3 s potniki v njem. Nikjer še ni bilo nobenega tovornjaka. Vsaj jaz ga nisem videl. Z največjo mero sreče in previdnega zaviranja, verjetno tudi zaradi avta, ki ima štirikolesni pogon, smo nekako speljali skozi nekaj sto metrski pas in za njim prišli spet na sonce in skoraj suho cesto. Očitno je, da smo se znašli na delu, kjer je burja naredila nenadno snežno in megleno past,« ugotavlja Lenček.
»Prepričan sem, da se razmere niso spremenile tisti hip in da je tam burja nosila suh sneg že dalj časa, vendar na cestnem displeju pred Ravbarkomando ni bilo nobenega obvestila o nevarnosti, ki nas je čakala za ovinkom pri Postojni. Šele kasneje, ko smo zvedeli, kaj se je potem (za nami) dogajalo na tistem odseku, sem se zavedel, kakšno srečo smo imeli. Zdaj bom na tistem odseku vedno še bolj pazljiv,« je še povedal Marko Lenček, doma iz Izole.