Izkušnje otrok, ki jih ne bi smelo biti

Ko gre za otroke, je izgovor, da nočemo imeti opravka s policijo ali sodiščem, nesprejemljiv.

pon, 20.01.2014, 06:00

Ljubljana – V Mladinskem domu Malči Belič v Ljubljani je potekala delavnica o ozaveščanju o spolnih zlorabah otrok, v okviru katere se je kriminalistka Neža Miklič z otroki pogovarjala o nevarnostih zlorab, kako jih prepoznati, preprečiti in kam se obrniti po pomoč, če postanejo žrtve. Nekateri tamkajšnji otroci na žalost že imajo takšne izkušnje, nekateri so o tem tudi spregovorili.

Ravnateljica mladinskega doma Olga Rupnik Krže je pojasnila, da so otroci pri njih nameščeni iz najrazličnejših vzrokov in so žrtve različnih zlorab, zadnja leta čedalje bolj tudi zaradi socialnih stisk staršev. Takšnih izkušenj še posebej tako mladi ne bi smeli imeti, nekateri pa so zbrali pogum, da so o njih spregovorili. Upajo, da se bodo njihovi vrstniki tako pravilno odzvali ob podobni situaciji ter čim prej o tem spregovorili učiteljici ali komu drugemu.

Mladi sogovorniki so se sprva bali, kaj jih čaka v mladinskem domu, nato pa spoznali, da je bil to korak na bolje. Eno od deklet se je moralo že kot otrok spoprijeti z maminim alkoholizmom: »Mama me je pretepala, večkrat sem bila doma in sem jo hodila iskat v lokale ter jo prosila, naj pride domov, da ima dovolj. Poskušala se je zdraviti, a ni zdržala. Nato sem odšla k očetu, ki zaradi službe prav tako ni imel časa zame, sama sem bila doma tudi po ves teden. Nato me je oče pripeljal v dom,« je povedala, z domom pa ima le prijetne izkušnje. Tako zdaj lahko razmišlja o prihodnosti in svojem »bandu«.

Kako je, če ne moreš zaupati mami, je na lastni koži občutilo tudi zdaj 19-letno dekle, nad katero se je znašal partner njene mame. »Mene in mojo sestro je zlorabljal psihično in fizično. Ko sem bila stara 12 let, se je začelo otipavanje, to je trajalo eno leto. Bila sem zelo izgubljena, nisem imela prijateljev, veliko stvari sem skrivala, to se je poznalo v šoli. Mami nisem povedala, ker sem se bala, da mi ne bi verjela.« Da je nekaj hudo narobe v njeni družini, so opazili v šoli, in ko je vse povedala socialni delavki, mama res ni hotela verjeti, da se ji je to zgodilo. »O preteklosti zdaj ne razmišljam in gledam le naprej,« je povedala odločno.

Otroci morajo vedeti, na koga se lahko obrnejo

Kriminalistka Neža Miklič, ki ima dolgoletne izkušnje na tem področju, nam je povedala, da se pogosto dogaja, da otrok oziroma mladostnik ne ve, da je to, kar se mu dogaja, zloraba. Otroci, ki izhajajo iz takšnega okolja, lahko neko vedenje namreč ocenjujejo kot ­povsem normalno in ga ne prepoznajo kot zlorabo. Govoriti o psihičnem, fizičnem in spolnem nasilju ter konkretnih primerih, na primer kakšne metode uporabljajo plenilci, da si pridobijo naklonjenost oziroma zaupanje žrtev, kakšni so njihovi pristopi in odzivi.

Marsikdo v domu iz svojih izkušenj ve, da žrtve niso le dekleta, temveč so to lahko vsi, ne glede na spol in starost. Pomembno je tudi, je povedala Mikličeva, da vedo, kako se je treba odzvati, če se jim zgodi kaj takšnega ali če jim svojo zgodbo zaupa vrstnik, ob tem pa reče, naj tega ne povedo nikomur. Pomembno je, da vedo, na koga se lahko obrnejo. »Žal se dogaja, da včasih zaupajo izkušnjo z zlorabo odrasli osebi, ki pa se ne odzove, kot bi se morala, zato so ugotovili, da je najbolje, da se zaupajo več odraslim osebam,« pravi Mikličeva.

Včasih si starši zatiskajo oči, tega nočejo sprejeti ali to celo prikrivajo. »Pred leti je bilo normalno, da je mama, če ji je o tem spregovorila hči, dejala, naj o tem molči. Tega je zdaj sicer precej manj, na tem področju smo naredili velike korake naprej. A vsi, ki smo v vlogi­ odraslega, bi se morali zavedati te družbene odgovornosti. Otroke smo naučili, da je o tem treba spregovoriti, in od odraslih pričakujejo odziv. Ni sprejemljivo, da se odrasli temu izogibajo, ker nočejo imeti­ opravka s policijo in sodiščem, sploh kadar gre za strokovne osebe.­ Če želimo otroku pomagati, je tudi anonimna prijava premalo,« je povedala.

Strah pred pogovori

Otroci večkrat ne upajo povedati za zlorabe, zato je ključno, da odrasli prepoznajo, da je nekaj narobe. »Treba se je vprašati po vzrokih in vedeti, da vsako neobičajno vedenje še ni posledica zlorabe. Je pa treba biti na to pozoren in spremljati otroka,« pojasnjuje ­Mikličeva.

Ker so žrtve spolnih zlorab na žalost čedalje mlajše, jih je treba o tem ozaveščati vse bolj zgodaj. Z osnovnimi sporočili, kaj je prav in kaj ni, začnejo že v vrtcu z lutkovno predstavo 113, v kateri nastopa lik policista. »Telesni stiki so za otrokov razvoj nujno potrebni, treba pa jih je naučiti, kje je meja in kateri deli telesa so le njihovi, to bi morali pri treh oziroma štirih letih početi tudi starši. Na žalost je starše teh pogovorov strah ali pa menijo, da se kaj takega njihovemu otroku ne more zgoditi. Tudi pri izobraževanju v šolah delajo počasne korake. Ko pogledam zvezek učenca četrtega razreda osnovne šole, lahko opazim, da so se zelo natančno pogovarjali o psihičnem in fizičnem nasilju, spolnega nasilja pa niti z besedo niso omenili. Celo kolegi iz strokovnih krogov mi največkrat povedo, da o zlorabah z otroki niso govorili. Pomembno je, da otroci od nekoga ta sporočila dobijo,« je sklenila.

Prijavi sovražni govor