Jakliča tožijo zaradi nagrade odvetniku

Ljubljana – Na okrožnem sodišču se je začelo sojenje v sporu, v katerem zavarovalnica Vzajemna toži Marka Jakliča in Franca Henigmana zaradi izplačila nagrade nekdanjemu odvetniku Vzajemne Mateju Erjavcu leta 2005 v vrednosti dobrih 245.000 evrov.

Cilj Erjavčevega sodelovanja z Vzajemno naj bi bil prepričati zakonodajalca, da sprejme določene akte, ki bi Vzajemni omogočili obstanek na trgu. Po neuspešnem poravnalnem naroku je na prostor za priče stopil prvoobtoženi, nekdanji član uprave Vzajemne Marko Jaklič. Najprej je zatrdil, da je bila nagrada odvetniku Erjavcu povsem upravičena in zaslužena – za vse kar je dosegel v pogajanjih z lekarnami in drugimi izvajalci zdravstvenih storitev ter ministrstvom za finance, ki ga je takrat vodil Andrej Bajuk, in ministrstvom za zdravje, ki mu je ministroval Andrej Bručan.

Po njegovih besedah je z argumenti, ki so bili plod pogajanj z vsemi vpletenimi na strani izvajalcev zdravstvenih storitev, prepričal oba tedanja ministra, da sta oblikovala zakonske in podzakonske akte, ki so Vzajemni omogočili preživetje na trgu in poslovanje z dobičkom.

Kot je razložil, si je Vzajemna zaradi starostne strukture svojih zavarovancev in zaradi tega posledično večjih stroškov že od leta 2000 mrzlično prizadevala za uveljavitev izravnalne sheme, kar pa se, kot je dejal Jaklič, zaradi vpliva zasebnih zavarovalnic in mlačnosti politike ni zgodilo.

Vzajemna začela vojno z lekarnami in državo

Zato je Vzajemna leta 2004 začela »vojno« z lekarnami, drugimi zdravstvenimi zavarovalnicami in državo. Ta se je, kot je zatrdil, nad Vzajemno spravila z vsemi topovi, s ciljem, da se Vzajemna dokončno uniči.

Septembra 2005, kot je dejal Jaklič, je vlada sprejela sklep, s katerim naj bi konec leta 2005 prenehale veljati vse zavarovalne pogodbe, kar je pomenilo prosto prehajanje zavarovancev med zavarovalnicami. Vzajemna naj bi na tej podlagi izgubila pol milijona zavarovancev, »prav toliko novih zavarovancev pa je za leto 2006 načrtovala Zdravstvena zavarovalnica Triglav«, je razmišljal Jaklič. Tako hude izgube števila zavarovancev po njegovih besedah ni bilo, jih je pa pozneje udaril spor z lekarnami, ki niso hotele več posredovati podatkov o zavarovancih, kar je še dodatno onemogočalo normalno poslovanje Vzajemne.

Da bi zadeve uredili, so najeli odvetnika Mateja Erjavca, ki je bil, kot je dejal Jaklič, odličen poznavalec razmer v zavarovalništvu, ki pa je za svoje delo, ki ga ni bilo malo (na voljo jim je bil 24 ur na dan), in zaradi izpostavljenosti (Vzajemna je šla v boj z državo) pač zahteval temu primeren honorar. »Ko je videl, kaj ga čaka in s kom vse bo imel posla, je Erjavec dejal, da za bonbone pač ne bo delal,« je povedal Jaklič in še enkrat poudaril, da je bil Erjavčev honorar glede na doseženo povsem zaslužen.

Ponudba odvetnika Erjavca ni bila med najdražjimi

Boštjan Auer, takratni finančni direktor Vzajemne, je dejal, da pri vseh pogajanjih in srečanjih, na katerih je poleg uprave Vzajemne sodeloval tudi odvetnik Erjavec, ni bil zraven, zato ne more potrditi, da je bil Erjavčev prispevek h končnemu uspehu odločilen, je pa bil prav gotovo zelo velik. Tudi nagrado za njegovo delo je ocenil kot primerno in ob tem povedal, da so imeli pri nekaterih zadevah, v katerih je Vzajemna potrebovala pomoč odvetnikov, na mizi ponudbe več odvetniških pisarn, ki pa so bile za nekaj odstotkov dražje od Erjavčeve ponudbe. Sojenje se bo nadaljevalo z zaslišanjem prič.