Kam z bolnimi in onemoglimi obsojenci?

Merila, kdaj zaradi zdravstvenih razlogov ni treba za zapahe, so obtičala v predalih ministrstev.

Objavljeno
21. oktober 2013 21.20
Jure Predanič, kronika
Jure Predanič, kronika

Ljubljana – Za bolnike, ki potrebujejo stalno pomoč tretje osebe, v zaporih ni prostora. Znano je, da je zato tudi sodišče nekdanjemu gradbenemu baronu Ivanu Zidarju za eno leto odložilo izvršitev zaporne kazni v zadevi Čista lopata. Za rešitev zdaj ni denarja.

Da za Ivana Zidarja in druge obsojence, ki potrebujejo pomoč tretje osebe, v zaporu ni prostora, je po besedah Zdenka Šalde, specialista medicine dela, prometa in športa v Zdravstvenem domu Trebnje, ki ima izkušnje z zdravljenjem obsojencev, posledica dejstva, da v zaporih ni bolnišničnih prostorov, ki jih predvideva zakon o izvrševanju kazenskih sankcij.

»Potrebovali bi vsaj ustrezne prostore, kjer bi lahko zagotavljali socialnovarstveno oskrbo obsojencem, ki so zaradi bolezni ali starosti onemogli in potrebujejo stalno pomoč tretje osebe. Na sestanku pri varuhinji človekovih pravic lani smo se dogovorili, da bo ministrstvo za pravosodje poiskalo začasne prostore v enem od zaporov, kjer bi vsaj za silo uredili socialnovarstveno oskrbo in s tem omogočili prestajanje zaporne kazni tudi za bolnike, ki potrebujejo pomoč tretje osebe. Žal je ostalo samo pri dogovoru,« je povedal.

Zdravniku bi težko dokazali, da je kršil zakon

Šalda opozarja, da merila za zdrav­stveno nezmožnost prestajanja zaporne kazni niso bila nikoli določena, prav tako po ukinitvi posebne zdravstvene komisije ni določeno, kdo naj izda mnenje o zdravstveni nezmožnosti prestajanja zaporne kazni. »Teoretično lahko direktor zavoda za prestajanje kazni zapora upošteva navadno zdravniško potrdilo kateregakoli zdravnika. O strokovnosti zdravniškega potrdila se ne more opredeljevati, meril pa ni. Zato bi tudi zdravniku, ki bi za obsojenca napisal ugodno zdravniško potrdilo, težko dokazali, da je kršil zakon,« pravi Šalda in opozarja, da bi se tako lahko zaporu izognili tudi kriminalci, obsojeni na najvišje zaporne kazni. Zdravnik bi na primer lahko ocenil, da je prestajanje zaporne kazni za obsojenca tako stresno, da kvarno vpliva na njegove kronične bolezni. »Če s tem utemelji mnenje, da obsojenec ni sposoben za prestajanje zaporne kazni, je strokovno pokrit,« meni Šalda.

Šalda pravi, da so zdravniki, ki delajo v zaporih, zato s sodelovanjem ministrstva za zdravje pripravili merila za zdravstveno nezmožnost prestajanja kazni zapora. Osnovni kriterij za nezmožnosti prestajanja kazni zapora je, da zapor pri hujših boleznih ne more zagotoviti tiste zdravstvene oskrbe, ki ni zagotovljena z obveznim zdravstvenim zavarovanjem, bi pa bila zaradi zdravstvenega stanja nujno potrebna, pojasnjuje.

»Razumljivo je, da prestajanje zaporne kazni slabo vpliva na psihično stanje, kar lahko poslabšuje somatske bolezni. To ne sme biti kriterij za nezmožnost prestajanja kazni,« pojasnjuje in dodaja, da se bolnike s hujšimi psihičnimi motnjami namesti v forenzično bolnišnico. Za starostnike in druge oslabele obsojence pa bi se štelo, da so nezmožni prestajanja kazni zapora, kadar je potrebna pomoč in postrežba za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb in tega zapor ne more zagotoviti. Tako kot je to v primeru Ivana Zidarja. A merila so obtičala v predalih ministrstev, pravi.

Bolnišnični prostori šele z novim zaporom?

Z Generalnega urada Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij so nam odgovorili, da je hospitalizacije zaprtih oseb v zunanjih bolnišnicah včasih težko izvajati tako z vidika varovanja kot z vidika delovanja bolnišnice, zato je predlog Generalnega urada, da bi se v vseh večjih bolnišnicah uredili posebni prostori za zaprte osebe – bolnike, ki jih je treba med hospitalizacijo varovati. »Z nobeno bolnišnico še ni sprejet dogovor o takšnem prostoru, zato upamo na pomoč in sodelovanje ministrstva za zdravje,« so sporočili.

Pojasnili so nam še, da se je uprava za izvrševanje kazenskih sankcij res zavezala, da bo v okviru finančnih zmožnosti z manjšimi investicijami izboljšala bivanjske razmere v zavodih za prestajanje kazni zapora predvsem za gibalno ovirane obsojence in da bo ponujala ustrezno nego obsojencem, ki zaradi zdravstvenih težav potrebujejo pomoč pri vzdrževanju osebne higiene.

»Zaradi varčevalnih ukrepov večjih investicij v zavodih za prestajanje kazni zapora zdaj ni možno realizirati, je pa za vsakega obsojenca, ki potrebuje dodatno nego, ustrezno poskrbljeno. Generalni urad Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij bo tudi v prihodnje ustrezno skrbel za ostarele, gibalno ovirane obsojence in za obsojence, ki med prestajanjem kazni zapora potrebujejo dodatno oskrbo, zato bomo v okviru predvidene novogradnje ljubljanskega zapora proučili možnost ureditve posebnega oddelka za tako kategorijo obsojencev,« so nam sporočili.