Tiskane izdaje
Maribor − Afera, ki je Mariborčane tako razjezila, da so s protesti dosegli odstop Franca Kanglerja z županske funkcije, se je začela razpletati na sodišču. Kanglerju tožilstvu očita zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, trem soobdolženim pa pomoč pri tem.
»To je še en dokaz več, da gre za politični proces,« je nad obtožnim predlogom bentil Kangler ter se obregnil še ob poskus sodišča, ki je nameravalo proces izpeljati kar med sodnimi počitnicami. »Ne vem, kdo je dal na spis pečat prednostno,« se je čudil.
Tožilka Katja Arnuš, ki je primer podedovala po suspendiranem višjem državnem tožilcu Borisu Marčiču (brez tožilske toge je ostal zaradi pravnomočne pogojne obsodbe zaradi krivega pričanja v prekrškovnem postopku proti sinu), Kanglerju očita, da je z namenom, da bi družbi Iskra Sistemi pridobil posel, postopek javnega naročila in izvedbo javno-zasebnega partnerstva izpeljal tako, da sta bila prilagojena Iskri. Poudarila je tudi, da se je vrednost investicije s prvotnih 5,6 povečala na skoraj 30 milijonov evrov.
Ob predstavitvi ponudbe so predstavniki Iskre predlagali poplačilo investicije iz prometnih prekrškov in obdolženi Tomaž Vrčko iz Iskre je priskrbel zunanje svetovalce, med njimi obdolženega Boštjana Ferka z Inštituta za javno-zasebno partnerstvo. Skupaj so se zatem menda dogovarjali, na kakšen način bo posel dobilo ljubljansko podjetje Dušana Šešoka.
»Nikoli in nikdar nisem komuniciral z drugimi, razen z Vilijem Eisenhutom (šef občinskega urada za komunalo in promet, op. p.). Upam, da boste sprejeli predlog za zaslišanje policistov, ki so to preiskovali. Če boste našli eno pričo, ki bo potrdila, da sem kaj naročil, me takoj zaprite. Ali je kaznivo dejanje, če župan nekaj predlaga mestnemu svetu? Predlagam, kar mi napišejo strokovne službe,« se je v svojem značilnem čustvenem slogu nad očitki jezil Kangler, in to kar debeli dve uri.
Pojasnil je, da se je s postavitvijo radarjev strinjal zlasti zato, ker je občina vsako leto porabila pol milijona z vzdrževanje zastarele signalizacije, Iskra pa bi, kot je znano, avtomatizacijo in nadgradnjo cestnega prometa uredila brezplačno oziroma bi si vložek poplačala iz izterjanih kazni za prehitro vožnjo. Poleg tega je hotel Kangler upravljanje semaforjev prenesti na podjetje Nigrad, ki je v večinski občinski lasti, da približno 150.000 evrov na leto za upravljanje semaforjev ne bi več plačevali Centru za avtomatsko vodenje prometa: »Očitno sem nekomu stopil na žulj.«
Radarje bi postavil pred šole
»Če bi jaz postavil radarje, bi jih postavil pred šole in vrtce, a se nisem mešal v to. Stroka jih je tja postavila. Niti v sanjah si nisem predstavljal, da bodo v enem dnevu zaznali pet tisoč kršiteljev. Želel bi si, da ne bi bilo nobenega,« se je branil Kangler, ki trdi, da ga ni nihče opozoril, da dela kar koli narobe.
Kangler ni mogel niti mimo napak, ki so jih po njegovem prepričanju med preiskavo zagrešili kriminalisti. Iz zapisnikov po njegovih besedah izhaja, da so bili isti možje v modrem istega dne ob isti uri na dveh različnih lokacijah, med drugim na občini: »Kako je to mogoče, imamo policiste supermene? Pa se ne norčujem.«
Tudi ob odpuščenega tožilca Marčiča se je obregnil in tožilki Arnuševi pihnil na dušo. »Vi, tožilka, niste nič krivi, ker ste to podedovali po tem gospodu. Preveč argumentov kaže na to, da obtožni predlog proti meni nima podlage. To je bil interes bivšega tožilca. Jaz še nisem pravnomočno obsojen, on pa je že.« Prav tako ni pozabil omeniti podpisnika odredb za prisluškovanje njegovim telefonskim pogovorom, sodnika Janeza Žirovnika, nekdanjega uslužbenca Sove. Kot poslanec ga je namreč nadziral enajst let in se z njim večkrat sprl.
»Nekdo me namerava procesirati, a jaz bom vzdržal. Javno povem, vzdržal bom,« je zagovor zaključil Kangler in pomahal še s pismom neke Jane iz Maribora. Ta je po Kanglerjevih besedah slišala pogovor med dvema tožilcema, da je vse dogovorjeno, naj čim več stvari spravijo na okrajno sodišče. Tja namreč tožilstvo obtožni predlog vloži neposredno brez poprejšnje preiskave.
Vili Eisenhut je v zagovoru pojasnil, da sta od petih zainteresiranih podjetij ponudbo oddali le dve, pogoje pa je izpolnjevala le Iskra. Ker pa sta za konkurenčni dialog nujna vsaj dva subjekta, so se obrnili na Ferka (ta tako kot Vrčko še ni prišel na vrsto za zagovor), ki jim je zagotovil, da nadaljevanje dialoga z Iskro kot edinim sposobnim kandidatom ni v neskladju z zakonom.
Predstavniki Iskre so po Eisenhutovih zagotovilih šele v drugem krogu konkurenčnega dialoga občini prvič predstavili spremenjeno (dražjo) ponudbo. Sledila je novelacija dokumenta identifikacije investicijskega projekta s 5,6 na 29,8 milijona evrov, ki jo je potrdil tudi mestni svet, kar po Eisenhutovem prepričanju pomeni, da je bil mestni svet tisti, ki je odločil, da se obnovi celotni semaforski sistem na način, kot ga je predstavila Iskra.
