Kirurg Dolenc trdi, da so mu tožbo vročili z zvijačo

Ljubljana – Ljubljansko okrožno sodišče vnovič odloča o izraelski sodbi, po kateri mora zdaj upokojeni nevrokirurg Vinko Dolenc plačati milijonsko odškodnino izraelskemu pacientu. Sodišče bo o priznanju tuje odločbe odločilo po pridobitvi pojasnila iz Izraela o vzajemnosti priznanja slovenskih sodnih odločb.

Marca lani je ustavno sodišče razveljavilo odločbe slovenskih sodišč, ki so priznala izraelsko sodbo zoper nevrokirurga zaradi zdravljenja izraelskega bolnika Elijaha Mesyka, in zadevo vrnilo v ponovno odločanje na prvo stopnjo. Po izraelski sodbi iz leta 2006 bi mu moral Dolenc plačati 2,3 milijona evrov odškodnine oziroma z zamudnimi obrestmi približno več kot šest milijonov evrov.

Mesyka, ki ga je maja 1992 Dolenc operiral v ljubljanskem kliničnem centru potem, ko so mu pri 33 letih odkrili možganski tumor, je zaradi zapletov po operaciji ostal trajni invalid. V domovini je proti Dolencu vložil tožbo zaradi domnevne zdravniške malomarnosti in jo v Tel Avivu leta 2006 tudi dobil.

Pristojnost sodišča

Ljubljansko okrožno sodišče je v nepravdnem postopku avgusta 2012 priznalo pravno veljavnost dveh pravnomočnih izraelskih odločb, Dolenc je na priznanje sodb vložil ugovor, a ga je senat ljubljanskega okrožnega sodišča novembra 2012 zavrnil. Prav tako je Dolenčevo pritožbo maja 2013 zavrnilo vrhovno sodišče, po pravnomočnosti priznanja izraelskih sodnih odločb je Mesyika v Sloveniji zoper zdravnika začel voditi izvršilne postopke, v skladu s katerimi so Dolencu do končne odločitve ustavnega sodišča vzeli denar z njegovega bančnega računa.

Ustavno sodišče je zavrnilo Dolenčev predlog, da bi do njihove končne odločitve zadržali veljavnost odločb, po katerih Izraelcu pripada odškodnina, marca lani pa je sprejelo končno odločitev, s katero je ugotovilo, da so redna sodišča slovenskemu nevrokirurgu le kršila procesna jamstva ustavnega člena o enakem varstvu pravic, in sicer s tem, ko so ugotovila, da izraelska sodišča niso bila čezmerno pristojna, čeprav je Dolenc zatrjeval, da izraelska pristojnost temelji zgolj na osebni vročitvi tožbe.

Po mnenju ustavnih sodnikov je namreč nesprejemljivo, da Dolenčev ugovor v rednih postopkih ni bil utemeljen, ker so izraelska sodišča presodila, da je njihova pristojnost primerna. Tako stališče temelji na vrednotenju, ki ga je opravilo tuje sodišče, namesto da bi slovensko sodišče samostojno ovrednotilo na tujem pravu utemeljeno pristojnost, so poudarili na ustavnem sodišču.

Sumil, da gre za tožbo

Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku določa pogoje za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe in tovrstna vročitev je eden od pogojev. Sodnica Mihaela Mohorič, ki odloča o priznanju tuje sodne odločbe, je zato glede okoliščin vročitve tožbe zaslišala Dolenca. Pojasnila je, da ne bo širila dokazne tematike in izvajala dokazov glede okoliščin, ki bi posegle v dejansko stanje, ugotovljeno z izraelskimi sodbami, ker to ni predmet presoje izpolnjenosti pogojev za priznanje tuje sodne odločbe.

Dolenc namreč zatrjuje, da mu je bila tožba vročena z zvijačo. Kot je pojasnil, je 19. maja 1998 v Izraelu na povabilo tamkajšnjega kolega kirurga pomagal pri operaciji dveh pacientov. Ob koncu druge operacije mu je kolega navrgel, da ga na mizi v njegovi pisarni čaka kuverta, naslovljena nanj. Odprl jo je, videl pisavo v hebrejščini, ki je ne razume, a mu je »bilo takoj jasno, za kaj gre«. Sklepal je na podlagi tega, ker so »ti ljudje že prej grozili s tožbo«. Že pred tem so ga v Ljubljani iskali sorodniki bolnika, v turistični agenciji so spraševali o njegovih potovanjih v Izrael, tamkajšnji rabin, ki je bil posrednik oziroma zastopnik izraelskih pacientov, pa se mu ni več oglašal, prav tako ne njegov kolega kirurg.

Direktorju ljubljanskega kliničnega centra je rekel, naj ga »vključijo v zgodbo«, če ga imajo kaj vprašati, potem pa je zadeva v Ljubljani potihnila. Glede na vse to je sklepal oziroma sumil, da gre za tožbo oziroma, da nekaj ni v redu, je pojasnjeval Dolenc na vprašanja sodnice, svojega odvetnika Mitje Vidmarja in tožnikove pooblaščenke odvetnice Sarah Cooper.

Na vprašanje, kako je ugotovil, da je bila v kuverti tožba, glede na to, da je bila v celoti v hebrejščini, ki je ne razume, je pojasnil, da je menil, da je, »saj nisem totalni idiot in vedel sem, da moram iz Izraela«. Zadevo je predal tamkajšnji odvetniški pisarni, ko se je vrnil v Ljubljano, pa so mu kolegi povedali, »da so časopisi polni o tem dogodku«. Zato je na podlagi vsega sklepal, da je bila to preslepitev, pravi.

Premoženje ostaja na ledu

Okrožno sodišče je junija lani izdalo začasno odredbo o zavarovanju zdravnikovega premoženja (nepremičnin in denarja na bančnih računih). Dolenc je zoper sklep o zamrznitvi premoženja vložil ugovor, a ga je sodišče zavrnilo, višje sodišče pa je potrdilo sklep, s katerim je bil ugovor zavrnjen, so nam sporočili s sodišča.

Sodišče je v vmesnem času pridobilo nove prevode izraelskih sodb in zaprosilo ministrstvo za pravosodje za pojasnilo o vzajemnosti priznavanja tujih sodnih odločb v Izraelu. »Odločitev glede priznanja sodnih odločb bo sprejeta po prejemu odgovora.«

Dolenčev odvetnik Vidmar nam je potrdil, da odgovora iz Izraela še niso prejeli, tako da še ni odločitve.