Kirurgu Dolencu ne bo treba odšteti milijonov

Ljubljana – Ljubljansko okrožno sodišče je zavrnilo predlog za priznanje izraelskih sodb, po kateri bi moral zdaj upokojeni nevrokirurg Vinko Dolenc plačati milijonsko odškodnino izraelskemu pacientu. Ugotavlja, da niso izpolnjeni vsi pogoji za priznanje, saj ni podana vzajemnost priznavanja tujih sodnih odločb z Izraelom, v delu, ki se nanaša na odškodnino za premoženjsko škodo, pa je podan tudi pridržek javnega reda.

Če bo odločitev obveljala in šla skozi sito vrhovnega sodišča, kamor se je pritožila pooblaščenka izraelskega bolnika Elijaha Mesyke odvetnica Sarah Cooper, je Dolenčevo premoženje na varnem. Do pravnomočne odločitve v tej zadevi pa ostaja v veljavi začasna odredba okrožnega sodišča iz junija lani o zavarovanju zdravnikovega premoženja (nepremičnin in denarja na bančnih računih). Dolenc je bil sicer zoper sklep o zamrznitvi premoženja vložil ugovor, a ga je sodišče zavrnilo, višje sodišče pa je tak sklep potrdilo.

Po operaciji je trajni invalid

Spomnimo, da je sodišče v prvo priznalo veljavnost izraelskih sodnih odločb, po katerih bi moral Dolenc plačati Elijahu Mesyki 2,3 milijona evrov odškodnine oziroma z zamudnimi obrestmi približno več kot šest milijonov evrov.

Mesyka, ki ga je maja 1992 Dolenc operiral v ljubljanskem kliničnem centru potem, ko so mu pri 33. letih odkrili možganski tumor, je namreč zaradi zapletov po operaciji ostal trajni invalid in v celoti odvisen od pomoči drugih. V domovini je proti Dolencu vložil tožbo zaradi domnevne zdravniške malomarnosti in jo v Tel Avivu leta 2006 tudi dobil, saj mu je tamkajšnje sodišče prisodilo za slovenske razmere gromozansko odškodnino. Ljubljansko okrožno sodišče je v nepravdnem postopku avgusta 2012 priznalo pravno veljavnost dveh pravnomočnih izraelskih odločb, Dolenc je na priznanje sodb vložil ugovor, a ga je senat okrožnega sodišča novembra 2012 zavrnil, prav tako je Dolenčevo pritožbo maja 2013 zavrnilo vrhovno sodišče.

Po pravnomočnosti priznanja izraelskih sodnih odločb je Mesyka v Sloveniji zoper zdravnika začel voditi izvršilne postopke, v skladu s katerimi so upokojenemu nevrokirurgu do končne odločitve ustavnega sodišča trgali denar z bančnega računa. A je marca lani ustavno sodišče razveljavilo odločbe slovenskih sodišč, ki so priznala izraelsko sodbo, češ da so redna sodišča slovenskemu nevrokirurgu kršila procesna jamstva ustavnega člena o enakem varstvu pravic, in sicer s tem, ko so ugotovila, da izraelska sodišča niso bila čezmerno pristojna, čeprav je Dolenc zatrjeval, da izraelska pristojnost temelji zgolj na osebni vročitvi tožbe.

Ne gre za zvijačno vročitev

Tudi v postopku ponovnega odločanja na okrožnem sodišču je Dolenčev pooblaščenec odvetnik Mitja Vidmar nasprotoval priznanju izraelskih odločb. Med drugim je trdil, da ni bil predložen overjen prevod izraelskih sob, saj jih ni izdelal sodni tolmač, ki ga je imenovalo ministrstvo za pravosodje, pristojnost izraelskih sodišč pa da je temeljila izključno na osebni vročitvi tožbe Dolencu v Izraelu. Nadalje je navajal, da ni podane vzajemnosti, ker izraelsko sodišče v nasprotnem primeru ne bi priznalo slovenske sodbe, saj je bil predlog podan po preteku petih let.

Okrožno sodišče je v novem postopku pridobilo nove, overjene prevode izraelskih sodnih odločb in ugotovilo, da pristojnost izraelskega sodišča ni temeljila zgolj na vročitvi tožbe v Izraelu, zato ta razlog za zavrnitev priznanja ni podan. Prav tako ni podan razlog, da ni vzajemnosti iz razloga zamude, češ da je bila zahteva za priznanje izraelskih odločb vložena po petih letih. Dolenčev pooblaščenec je trdil tudi, da ni pogojev za priznanje, ker je o tožbi odločalo nepristojno sodišče ter zato, ker priznanje nasprotuje javnemu redu Republike Slovenije.

Sodišče je zaslišalo Dolenca, da razčisti, ali je bil res zvabljen v Izrael z namenom vročitve tožbe in ali mu je bila ta vročena s prevaro, da bi se vzpostavila pristojnost izraelskih sodišč, zaradi česar bi bili učinki priznanja take odločbe v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. Dolenc namreč zatrjuje, da mu je bila tožba vročena z zvijačo, ko je 19. maja 1998 v Izraelu na povabilo tamkajšnjega kolega kirurga pomagal pri operaciji dveh pacientov, ob koncu druge operacije pa mu je kolega navrgel, da ga na mizi v njegovi pisarni čaka kuverta, naslovljena nanj. A po prepričanju sodišča Dolenčeva izpovedba ne daje opore za zaključek, da je bila vročitev tožbe zvijačna.

Nasprotovanje javnemu redu

Je pa sodišče ugotovilo, da vendarle ni pogojev za priznanje izraelskih sodnih odločb, saj Izrael v nasprotnem primeru ne bi priznal slovenske odločbe, v delu, ki se nanaša na odškodnino za premoženjsko škodo, pa je podan tako imenovani pridržek javnega reda. Slovenija sprejema najširše zastopani sistem mednarodne pristojnosti po prebivališču toženca, medtem ko Izrael sistem po temelju osebne vročitve. Po prepričanju sodišča so možnosti za priznanje slovenske sodbe pred izraelskim sodiščem zaradi drugačnih pravil o pristojnosti in o priznavanju tujih sodnih odločb odločilno manjše kot možnosti za priznanje izraelske sodbe pred našim sodiščem.

Dolenc je trdil, da je izraelsko sodišče odločitev o višini odškodnine za premoženjsko škodo sprejelo brez dokazne podlage, po drugi strani pa je Mesyki brez dokazov prisodilo izjemno visoko odškodnino za premoženjsko škodo. Tako je ravnalo zaradi njegove neaktivnosti, ki jo je posledično nadomestilo z odločitvijo o pavšalni odškodnini, po drugi strani pa je pasivnost oziroma odsotnost aktivnosti Dolenca v sodnem postopku kaznovalo z izločitvijo vseh njegovih pisnih dokazov. S tem je povzročilo odločilno procesno neenakost, ki jo je ljubljansko okrožno sodišče prepoznalo kot neenakopravno obravnavanje strank v postopku. Zato zaradi nasprotovanja javnemu redu Republike Slovenije ni pogojev za priznanje sodbe v delu, ki se nanaša na odmero odškodnine za premoženjsko škodo, ugotavlja sodišče. To je še sklenilo, da mora Mesyka vrniti Dolencu 15 tisočakov stroškov postopka.