Ko je roka pravice povsem ohromljena

Ljubljana – Vrnitev ubežnika Roberta Tomasa Zavašnika, krivca za smrt mladih deklet pred diskoteko Lipa, in izginotje Roberta Časarja, ki bi moral zaradi pravnomočne obsodbe že nekaj časa spati na zaporniški žimnici, sta povsem sovpadala. Na površje so zato prišle resne ovire pri iskanju obsojencev, vendar policija ne najde skupnega jezika s pravosodnim ministrstvom za spremembo zakona.

Po slovenski zakonodaji ne pobeg iz zapora ne izogibanje prestajanju zaporne kazni nista kaznivi dejanji, zato ima policija pri iskanju obsojencev precej zvezane roke. Če poenostavimo, lahko jih iščejo samo s klasičnimi policijskimi pooblastili, kamor, denimo, spadajo razgovori in zbiranje obvestil od oseb, ki bi o ubežniku lahko kaj vedele, ne smejo pa tajno slediti, prisluškovati, brati pošte ali pregledovati finančnih transakcij, ki bi jih lahko napeljale na pravo sled.

Torej je postopek precej drugačen kot pri nadzoru osumljencev kriminalnih poslov, ko šele zbirajo dokaze o kaznivih dejanjih. Takrat so vsi omenjeni prikriti ukrepi, seveda s soglasjem preiskovalnega sodnika, mogoči. Da bi se zadeva spremenila, bi potrebovali argumentirano strokovno presojo in ne nazadnje precej politične volje, saj bi bilo za nekatere ukrepe treba spremeniti celo ustavo.

Obsojenec ima privilegije, osumljenec ne

Policija je že večkrat jasno povedala, da so prek notranjega na pravosodno ministrstvo podali predloge za spremembo zakonodaje, ki bi dovoljevala uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov (na primer prisluškovanja) zoper sorodnike obsojenih oseb, ki so na begu. Da so takšne predloge že obravnavali, so nam na pravosodnem ministrstvu potrdili, a so na policiji od njih dobili košarico.

Domača zakonodaja tako ne omogoča prav nobenih prijemov, na podlagi katerih bi policija lahko izvajala preiskovanje in določene prikrite ukrepe, da bi obsojenca pripeljala tja, kjer mu je prostor. »Gre za postopek, ki je pred sodiščem pravnomočno končan in ukrepi predkazenskega postopka, kamor spadajo tudi prikriti preiskovalni postopki, zoper obsojenca ne pridejo več v poštev. Primer nedodelanega stanja na tem področju je, recimo, izvedba hišne preiskave prostorov, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da se obsojenec, ki se ga išče s tiralico, skriva v nekem objektu. Sodišča v teh primerih nimajo zakonske podlage za izdajo odredbe za hišno preiskavo, policisti pa, razen v primeru, ko takšno osebo resnično vidijo v tem objektu, ne morejo brez sodne odredbe v takšen prostor,« eno večjih težav opiše Drago Menegalija, predstavnik policije s področja kriminalitete.

Vsi predlogi naleteli na gluha ušesa

Vendar zgolj hišna preiskava ni edini ukrep, ki bi bil lahko uspešen. Enako je s finančnimi preiskavami, nadzorom telefonskega prometa, pregleda klasične in elektronske pošte ali prometa na bančnih računih obsojenca. Zakon o kazenskem postopku tega ne predvideva, saj so ti že obsojeni, kaznivo dejanje že dokazano, le sankcija še ni bila (v celoti) izvršena.

Pri skrivanju obsojencev jo dobro odnesejo tudi ožji družinski člani ali drugi sorodniki, ki pristavijo svoj del pri izogibanju roki pravice. V členu kazenskega zakonika, ki pomoč pri kaznivem dejanju opredeljuje kot kaznivo in je zanj predpisana sankcija, so ti izločeni iz protipravnosti, če pomagajo osebi, ki jo iščejo s tiralico. »To obenem pomeni, da zoper ožje družinske člane in sorodnike kot potencialne storilce tega kaznivega dejanja praktično ne moremo izvajati nikakršnih preiskovalnih ukrepov po zakonu o kazenskem postopku,« je še pristavil Menegalija.

Na ministrstvu za pravosodje so nam pojasnili, da je predlog policije obravnavala delovna skupina za pripravo novele zakona o kazenskem postopku, v kateri so bili predstavniki vseh ključnih institucij. »Člani delovne skupine so ocenili, da predlagani ukrep ni prava pot in da bi bil lahko tudi neskladen z ustavo, ki v 37. členu dopušča poseg v zasebnost le zaradi uvedbe ali poteka kazenskega postopka, zoper tretje (zaradi iskanja osebe, ki je že pravnomočno obsojena) pa tega pogoja ni mogoče vzpostaviti.«

Dvomijo tudi o sorazmernosti in učinkovitosti takšnega ukrepa. Po njihovem mnenju bi ubežniki vedeli, da policija lahko prisluškuje njihovim najbližjim, zaradi česar bi raje komunicirali z drugimi ljudmi, kar bi na koncu vodilo do tega, da bi policija morala prisluškovati zelo širokemu krogu ljudi.

Nobena skrivnost ni, da si pobegli obsojenci, ki so dejanje dobro premislili in načrtovali, vsaj poskušajo urediti novo identifikacijo ali dokumente, a bi hiter odziv oblasti, s katerimi bi mu preklicali obstoječe veljavne dokumente, ubežnikom najbrž prekrižal kakšne načrte. Policija je zato predlagala še dopolnitev zakonodaje, da bi lahko ubežnikom preklicali dokumente, a je tudi ta želja naletela na gluha ušesa.

Na policijskem seznamu 198 iskanih oseb

Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da nekatere evropske države (med njimi so Nemčija, Avstrija, Poljska, Hrvaška, Belgija), po katerih se radi zgledujemo, za iskanje obsojencev lahko uporabljajo tudi prikrite policijske metode in so to, da je pravici zadoščeno, postavili pred tako poudarjeno varstvo človekovih pravic, ki mu pri nas posvečamo tako veliko pozornost.

Policija ima zdaj na seznamu 198 ljudi, za katerimi je razpisano iskanje. Gre za osumljence, obtožence ali pa že pravnomočno obsojene. Na Interpolovem seznamu pa je 78 iskanih slovenskih državljanov. Objava seznama, ki je javno dostopen, je zgolj formalnost, saj to ne pomeni, da tuje policije, razen ko gre za ogrožanje njihove varnosti, iskanju namenjajo pretirano pozornost. Slovenska policija je zato bolj ali manj odvisna od dobre volje kolegov v tujini, ki jih zaprosijo za pomoč, saj na njihovo zagnanost pri delu nima prav nikakršnega vpliva.