Tiskane izdaje
Ljubljana – Danes se na okrožnem sodišču v Ljubljani začenja sojenje Binetu Kordežu, ki je s preprodajo trgovskega centra na Primskovem domnevno oškodoval Merkur za devet milijonov evrov.
Poleg nekdanjega prvega moža Merkurja, ki je bil pred petimi leti razglašen za najboljšega slovenskega menedžerja, bodo na zatožno klop sedli še nekdanja direktorica Merfina Marta Bertoncelj, nekdanji član uprave Merkurja Milan Jelovčan, nekdanja finančnica nakelskega trgovca Janja Kraševec in direktor gradbenega podjetja Kograd Igem Oto Brglez.
Merkur je predkupno pravico za svoj trgovski center Primskovo brezplačno prenesel na Merfin, družbo, prek katere so vodilni v Merkurju prevzeli trgovca. Hkrati je Merkur posodil denar Merfinu, da je za 8,7 milijona evrov od Hypo Leasinga odkupil trgovski center. Merfin je potem center prodal naprej družbi Kograd Igem, nato pa ga je Merkur spet odkupil, a po 17,7 milijona evrov.
»Leta 2009 je tedanji predsednik uprave Merkurja Bine Kordež ob preprodaji tega centra ustvaril devet milijonov evrov dobička, a je ta denar porabil v Merfinu. Davčna uprava je nanj odmerila davek, in to Merkurju, čeprav je bil Merkur – žrtev posla. Zdaj pa bi moral od njega še plačati davek,« je pred časom v intervjuju za Delo pojasnil sedanji prvi mož Merkurja Blaž Pesjak.
Uprava trgovca je zato zoper nekdanje člane uprave in nadzornega sveta Merkurja januarja vložila tožbo, saj je Merkur pri preprodaji trgovskega centra utrpel škodo v višini 9,025 milijona evrov. To je ugotovila izredna revizija, skupščina pa je upravi naložila, naj sproži vse postopke za povrnitev škode.
Okrožno sodišče v Ljubljani je v tej zadevi začasno zavarovalo Kordeževo premoženje do višine 10,8 milijona evrov. Gre za štiri pozidana stavbna zemljišča in eno kmetijsko zemljišče, poleg tega pa tudi za denarna sredstva in delnice. Sodišče je sklep izdalo 15. marca letos, začasno zavarovanje pa velja do 21. septembra, so nam pojasnili na sodišču.
Finančne preiskave policije
V zadnjem času je v povezavi z obsežnimi kriminalističnimi akcijami vse več govora tudi o finančnih preiskavah, zato smo pogledali, kako tečejo in kakšne novosti se obetajo. Namen finančne preiskave policije je izsleditev, identifikacija, sledenje ter predlaganje zavarovanja premoženjske koristi s ciljem končnega odvzema take koristi. Čeprav jo ljudje največkrat povezujejo z gospodarsko kriminaliteto, se opravlja tudi pri organizirani in splošni kriminaliteti, je povedala višja kriminalistična inšpektorica Liljana Obreza iz sektorja za gospodarske kriminalitete na upravi kriminalistične policije.
Policija lahko začne finančno preiskavo takrat, ko se začne kriminalistična preiskava, torej ko so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Policija v njej ugotavlja okoliščine premoženjske koristi, kot so višina in način pridobitve te koristi, in premoženje, ki temu ustreza. Če so podani zakonski pogoji, policija poda tožilstvu pobudo za zavarovanje premoženja z namenom, da tožilstvo predlaga preiskovalnemu sodniku izdajo sklepa o zavarovanju. Sklep o zavarovanju je ukrep začasne narave, ki ga je treba ob obstoju zakonskih pogojev podaljševati. Maksimalni rok zavarovanja premoženja je sicer deset let.
Za zavarovanje premoženja sta potrebna dva pogoja: da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, in da obstaja nevarnost, da bo premoženjska korist uporabljena za nadaljnja kazniva dejanja oziroma da bo skrita ali da bo njen odvzem ob zaključku kazenskega postopka onemogočen.
Pri finančni preiskavi policija sodeluje s številnimi organi, kot so Durs, Curs, urad za preprečevanje pranja denarja, agencija za trg vrednostnih papirjev, in drugimi inštitucijami.
Če nekdo nima premoženja, tudi ni česar zavarovati, in v takšnih primerih policija na tožilstvo poleg kazenske ovadbe poda poročilo. Storilci se tega dobro zavedajo, zato poskušajo premoženje prikriti. Poleg prepisa lastništva je značilno prelivanje sredstev v tujino, pranje denarja in poslovanje s slamnatimi podjetji …
Skladno z načelom, da nihče ne more razpolagati s premoženjsko koristjo, ki izvira iz kaznivega dejanja, se postopek finančne preiskave opravlja za druge prejemnike te koristi, tudi kadar ti niso storilci kaznivega dejanja. Večkrat sledi poti premoženja tako pripeljejo tudi do sorodnikov, drugih fizičnih ali pravnih oseb.
Odvzem premoženja nezakonitega izvora
Še več zakonskih možnosti glede finančnih raziskav, predvsem pa glede odvzemanja s kaznivimi dejanji pridobljenega premoženja, bodo pristojni organi dobili z novim zakonom o odvzemu premoženja nezakonitega izvora.
Čeprav že sedanja zakonodaja omogoča odvzem nezakonito pridobljenega premoženja kot enega zelo pomembnih orodij v boju proti organiziranemu in gospodarskemu kriminalu, se je v praksi zapletalo, saj je sodišče le malo tožilskih predlogov za zaseg in odvzem premoženja potrdilo.
Najpomembnejša novost, ki jo prinaša ta zakon, je, da bo državni tožilec že ob presoji suma stroritve kaznivega dejanja – torej že na stopnji predkazenskega postopka –, lahko predlagal civilnemu sodišču, naj zamrzne oziroma odvzame premoženje nezakonitega izvora. Pri tem tožilčeva tožba ne bo nujno vezana samo na zamrznitev oziroma odvzem premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja, ampak bo lahko vključevala tudi premoženje, ki iz tega dejanja neposredno ne izvira, prav tako ne bo nujno vezana samo na storilčevo premoženje, ampak tudi, denimo, na premoženje njegovega podjetja in zakonskega partnerja.
Postopek odvzema premoženja nezakonitega izvora po tem zakonu ni kazenski ali kaznovalni postopek, temveč je to civilnopravna posledica dejstva, da je storilec ali drugi upravičenec pridobil premoženje z nezakonitim dejanjem. Državni tožilec, ki sicer vodi kazenski postopek, se pred civilnim sodiščem pojavi v vlogi tožnika in vodi postopek finančne preiskave. Ta preiskava in ugotavljanje zakonitosti izvora premoženja se izvede, če se izkaže sum (ta je vezan na točno določena kazniva dejanja), da posamezne osebe razpolagajo s premoženjem, katerega skupna vrednost presega 50.000 evrov. Čeprav je bila stroka precej enotna v prepričanju, da je nujno treba uvesti ukrepe, ki bodo omogočili učinkovit odvzem premoženja nezakonitega izvora, je videla poti, ki vodijo do tega cilja, različno. Kritiki razširjene konfiskacije in obrnjenega dokaznega bremena so namreč poudarjali, da je to hud poseg v temeljne pravice tistega, ki se znajde v kazenskem postopku, saj se trči v njegovo zasebno lastnino in zagotovljeno domnevo nedolžnosti.
Zakon so pred sprejemom podprli tudi na ministrstvu za finance, znotraj katerega deluje tudi Davčna uprava, kjer so kot njegovo največjo prednost izpostavili »jasno določeno postopanje s sodelovanjem vseh organov, ki lahko ponudijo podatke in aktivnosti za izsleditev, zavarovanje in odvzem nezakonito pridobljenega premoženja«.
