Kraj, kjer je nevarnost pod nadzorom

Ig – Kako je, če si zaprt v ladijskem zabojniku, v katerem gori? In veš, da če boš odprl vrata, se bo ogenj samo še bolj razbohotil in udaril nazaj? Takšen je del izobraževanja poklicnih gasilcev na Igu, v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje, ko vadijo gašenje požarov v zgradbah.

»Ta vaja je ena najtežjih v smislu izvedbe. Paziti moramo tudi na take podrobnosti, da imajo gasilci, ki gredo v zabojnik, zaščitna gasilska oblačila brez napake, ker lahko že majhna strganina na obleki in znoj vodita do opeklin. V kontejnerju je neverjetno vroče oziroma je temperatura od 100 do 150 stopinj Celzija,« razloži Janez Petrovič, vodja Izobraževalnega centra za zaščito in reševanje, ki ga sicer vsi poznajo kot Janka.

Vročo vajo oziroma gašenje notranjih požarov ( hot fire training) so razvili pred petnajstimi leti skupaj s Švedi. Njen namen je, da poklicni in prostovoljni gasilci v zabojniku opazujejo širjenje ognja in dima, da se zavedajo, kaj je povratni udar ognja, in se naučijo tak požar tudi obvladati.

Ko je vsaka napaka lahko usodna

Grozljive razmere ustvarijo z gorečim plinom in lesom, neverjetno pomembni pa so vsi varnostni ukrepi, od varovanja do zdravstvenega stanja udeležencev. »Da ne bi koga scvrli,« pravi Petrovič. Gasilci na začetku čepijo v kontejnerju in potem, ko se dvignejo, z vsakim decimetrom dobesedno čutijo, s kakšno neverjetno vročino imajo opravka. »Za nas je to najtežja vaja, najbolj zahtevna, ker je lahko vsaka napaka usodna. Če bi vprašali udeležence naših izobraževanj, kaj je njim najtežje, pa bi verjetno povedali, da je to učenje o pravnem sistemu in sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami,« pristavi sogovornik.

Prilagojeni in dodelani ladijski zabojniki, ki jih uporabljajo za simuliranje požara v zaprtih prostorih, so le manjši del obsežnega poligona, ki ga imajo na okoli osem hektarov velikem območju izobraževalnega centra. Od leta 1994, ko je na Igu začel delovati izobraževalni center – prej so znanja pridobivali v Poljčah in v Zemunu pri Beogradu –, so na robu Ljubljanskega barja postavili vrsto stavb, na katerih trenirajo gasilci, pripadniki civilne zaščite, kinologi, gorska reševalna služba in drugi sestavi zaščite in reševanja. Na leto imajo od 18.000 do 19.500 udeležencev, od teh pa so pri njih najdlje, pol leta, tisti, ki se izobražujejo za poklic gasilca.

»Druge države nam zavidajo, kako pri nas deluje sistem prostovoljstva,« pravi Janez Petrovič. Foto: Simona Fajfar/Delo

Imamo vse, razen vulkana

Imajo več kot sto izobraževalnih programov, največ izobraževanj je namenjenih najbolj množični prostovoljni organizaciji, gasilcem. Odstotek in pol udeležencev je tujcev, ki prihajajo iz držav jugovzhodne Evrope in Evropske unije. Z različnimi programi vadijo reševanje z visoke ruševine, iz bazena, na stezi za praktično delo z izolacijskimi dihalnimi aparati, imajo poligon za iskanje in odstranjevanje neeksplodiranih ubojnih sredstev, ruševinski poligon oziroma kinološko vas. Odkar je Slovenija prepredena s predori, jim je Dars zgradil tudi vadbeni avtocestni predor, v katerem se prvi posredovalci in gasilci srečajo z občutkom utesnjenosti, slabe vidljivosti in omejenosti, ki je značilna za tovrstne gradnje. Različne službe lahko – tudi zaradi tega predora – svoje delo opravijo varno in učinkovito.

Program iškega izobraževalnega centra se vseskozi spreminja glede na dejanske potrebe, razloži sogovornik: »Včasih smo govorili, da je žled pri nas sicer možen, a v omejenem merilu. Od leta 2014 pa vemo, da se je to spremenilo.« Spremljajo tudi spremembe zakonodaje in to vključujejo v programe izobraževanj, saj so zaradi zahtev zavarovalnic oziroma njihovega vprašanja, ali so gasilci usposobljeni za prekrivanje razkritih streh s folijami, uvedli tudi to usposabljanje na višini.

Slovenija po tipu nesreč in naravnih nesreč ne odstopa od sosednjih držav, saj imamo točo, potrese, snežne in zemeljske plazove, poplave in požare v naravnem okolju, razloži sogovornik: »Imamo vse, kar imajo veliki. Le da smo pred dvema desetletjema govorili, da nimamo izbruha vulkana in ne orkanskega vetra. Zdaj pa nam manjka le še vulkan.«

Vsaj nekaj nam zavidajo

V primerjavi z drugimi državami je Slovenija velika posebnost zaradi organiziranosti, saj sistem zaščite in reševanja temelji na prostovoljstvu. »Druge države nam zavidajo, kako ta sistem deluje,« pravi Petrovič, ki razloži, da drugje to delo opravijo profesionalne službe. Pri nas pa amaterji svoje delo opravijo profesionalno.

Kako to drugje cenijo, govori tudi podatek, da se v nekaterih državah nekdanje Jugoslavije tudi s konkretnimi projekti, pri katerih jim pomaga Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje in tudi izobraževalni center, trudijo povečati prostovoljstvo. »Toda nekega sistema ne moreš kar prekopirati, če nimaš tradicije na področju prostovoljstva, preprosto ne gre,« pravi Petrovič.

Različne evropske izkušnje s področja civilne zaščite si kolegi delijo znotraj evropskega združenja gasilskih šol (EFSCA). Vsako leto imajo tudi izobraževanja za udeležence iz vse Evrope – na zadnjem je sodelovalo 20 držav –, saj želijo zagotoviti usklajeno sodelovanje ob nesrečah tudi na evropski ravni. »Pomembno je, da ko gremo pomagat v tujo državo, delujemo usklajeno,« pravi Petrovič.

Enota z reševalnimi psi.

Je pa dejstvo, dodaja, da nam je v Sloveniji uspelo tak sistem ohraniti tudi zato, ker sta že pokojna Bojan Ušeničnik, nekdanji direktor uprave za zaščito in reševanje, in Miran Bogataj, nekdanji poveljnik civilne zaščite, pred več kot dvajsetimi leti vedela, kako sistem civilne zaščite prilagoditi novim razmeram. Sedaj imamo v tem sistemu okoli 49.000 prostovoljcev, od gasilcev, gorske reševalne službe, jamarjev, podvodne reševalne službe, enot za prvo pomoč, enot z reševalnimi psi in enot za postavitev začasnih bivališč.

V sistemu je 3500 poklicnih gasilcev, delavcev nujne medicinske pomoči in drugih specializiranih enot – od tistih za ekološke nesreče do enote za meteorologijo –, potem pa je tu še 3000 do 5000 ljudi civilne zaščite. »Če bi se profesionalizirali, bi to bil konec. Slovenija je premajhna in finančno prešibka za kaj takega,« pravi Petrovič, ki še doda, da bi se morali vedno zavedati vrednosti prostovoljstva.

Edini tovrstni center v Sloveniji

Izobraževalni center za zaščito in reševanje, ki deluje pod okriljem Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje znotraj ministrstva za obrambo, je osrednji in edini tovrstni center v Sloveniji, ki ima še tri enote. Vsaka ima svoj poudarek. »Ker je v severovzhodnem delu Slovenije največ prostovoljnih gasilcev, je bilo logično, da smo leta 2007 v Pekrah pri Mariboru naredili enoto za njihovo izobraževanje,« razloži sogovornik. Podobno je bilo v Sežani, kjer od 2011 deluje enota za usposabljanje gasilcev za gašenje v naravi, helikoptersko gašenje in delo z motorno žago.

V Logatcu pa deluje center za namestitev prebivalcev v času nesreč oziroma je sedaj tam enota azilnega doma, kjer so nastanjene mlade družine prosilcev za azil. Na vprašanje, kako se bo center, v katerem je 37 zaposlenih, od tega deset strokovnih sodelavcev, in kjer imajo več kot 100 zunanjih sodelavcev in inštruktorjev, razvijal naprej, je Petrovič jasen: »Na področju gasilstva želimo ostati center gasilske stroke v domačem in mednarodnem okolju.« V kratkem bodo z novo, tretjo stopnjo nadgradili vročo vajo, s katero se bodo udeleženci usposobili za gašenje notranjih požarov v večetažnih objektih, obenem pa bo sodelovalo več desetin gasilcev.

Razvijali bodo tudi druga področja in jim prilagajali programe, tako da bodo zagotovljeni hitri odzivni časi, strokovna in čim prejšnja pomoč prizadetim. Rdeča nit vseh njihovih izobraževanj pa sta strokovnost in varnost, pravi Petrovič: »Zavedamo se, da počnemo nekatere stvari, kjer je nevarnost velika.«