Kritika provokativna, ne pa zaničevalna

Zmago Jelinčič Plemeniti pravnomočno oproščen razžalitve tožilca Levašiča.

Objavljeno
13. april 2017 12.47
Zmago Jelinčič 25.septebra 2014
Iva Ropac
Iva Ropac
Ljubljana – Zmago Jelinčič Plemeniti ni razžalil tožilca Jožeta Levašiča z izjavo o čuvanju ovac. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo tožilstva in potrdilo, da je bila Jelinčičeva kritika tožilčevega ravnanja sicer provokativna, ni pa prešla v sfero zaničevanja. Oprostilna sodba je tako pravnomočna.

Zdaj upokojeni nekdanji dolgoletni poslanec in prvak SNS ter bodoči kandidat na prihajajočih predsedniških volitvah se je na sodišču večkrat zagovarjal zaradi (pre)dolgega jezika. Tokrat ga je preganjalo tožilstvo zaradi njegovih besed 5. maja 2006 na nekdanji Prvi TV, kjer je komentiral delo koprskega tožilca Jožeta Levašiča (zdaj dela na specializiranem tožilstvu) in dejal, da mu ne bi dal čuvati niti treh ovac, ker bi se bal, da bi dve izgubil. Jelinčič se je v oddaji spraševal tudi, kako je Levašič sploh naredil pravno fakulteto, in sklenil, da jo očitno lahko naredi vsak, se nato zaposli na tožilstvu in tam ostane zabetoniran do smrti.

S primerom se je ukvarjalo celo ustavno sodišče. Okrožno sodišče je namreč januarja 2011 Jelinčiča zaradi izrečenega obsodilo na plačilo 3060 evrov, saj da njegove besede kažejo podcenjevanje in prezir, pri čemer je tožilca prikazal v javnosti kot nesposobnega, zaupanja nevrednega in nestrokovnega. Višji sodniki so se strinjali, da so bile Jelinčičeve besede vsekakor objektivno žaljive, vrhovni sodniki, kamor je Jelinčič vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, pa so k temu še dodali, da kaznivosti žaljivega izražanja ni mogoče izključiti s sklicevanjem na svobodo izražanja, kadar takšne izjave temeljijo na neresničnih dejstvih.

A je bila Jelinčiču po mnenju ustavnih sodnikov kratena ustavna pravica do svobode govora, zato so maja pred dvema letoma razveljavili vse tri obsodilne sodbe in zadevo vrnili v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Po mnenju ustavnih sodnikov so lahko meje svobode izražanja pri komentiranju dela nosilcev javnih funkcij širše, kot so to ocenila redna sodišča.

V skladu z odločitvijo ustavnega sodišča je okrožno sodišče v ponovljenem sojenju Jelinčiča oprostilo, z utemeljitvijo, da je bila kritika Levašičevega dela v okviru ustavne pravice do svobode izražanja. Izjava ni bila spoštljiva in je objektivno celo žaljiva, vendar je po mnenju sodišča šlo za resno kritiko, ki jo je tožilec izzval sam.

Jelinčič je namreč ves čas zatrjeval, da je Levašiča kritiziral, ker je menil, da je neupravičeno preganjal koprskega podjetnika, sicer njegovega znanca, zaradi davčne zatajitve. Na sojenju kasneje pravnomočno oproščenemu podjetniku je Levašič sodišču predlagal, naj kot oteževalno okoliščino pri odmeri kazni upošteva obtoženčevo obnašanje oziroma obtoženčevo osebnost – da napada vsakogar, ki misli drugače kot on.

Višje sodišče se strinja, da je Jelinčič v svoji kritiki »opozoril na ravnanje oziroma besede državnega tožilca, ki jih je ocenil kot sporne, pri čemer provokativno izražanje, vključno z uporabo metafor, še ne izključuje resnosti kritike, kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče«. To je pravilno povzelo zakonsko določilo, da vsebina zagovora, tudi kadar se obtoženi ne strinja z drugače mislečimi oziroma z dokazi, ne more biti oteževalna okoliščina, saj gre za pravico obtoženca do zagovora, Levašič pa je navajal okoliščine, ki zakonsko niso opredeljene kot oteževalne okoliščine, in je bila njegova navedba očitno ponesrečeno formulirana. Ravno ta nedopustni tožilčev predlog za kaznovanje koprskega podjetnika je po mnenju višjih sodnikov izzval »kritičen odziv Jelinčiča na sporno ravnanje oškodovanca kot državnega tožilca«, pri čemer ne gre za diskreditacijo, saj ni napadel njega osebno, temveč njegovo ravnanje.

Kaj si Jelinčič misli o tožilcu desetletje kasneje, je povedal v sklepni besedi na sojenju na okrožnem sodišču septembra lani, ko je dejal: »Če bi imel danes čredo ovac, bi mu jih brez skrbi prepustil v čuvanje.«

Kritika je dopustna in zaželena

Svoboda izražanja v hierarhiji človekovih pravic, poudarja višje sodišče, ni absolutna, a Jelinčičeva kritika ni prešla v sfero zaničevanja, čeprav je bila provokativna.

Mnenje tožilstva, da bi lahko sodni postopek v obrambo svojih pravic kritizirala zgolj obdolženi podjetnik in njegov zagovornik, pa je po mnenju višjega sodišča zmotno. Že ustavno sodišče je namreč zagovarjalo stališče, da je kritika dopustna tudi za druge in je celo zaželena, zato je razlaga pojma resne kritike, po kateri bi jo lahko razlagala le stroka, preozka. Velja namreč tudi kritično mnenje laične javnosti, posameznikov, ki opozarjajo na neki družbeni pojav, pri tem pa »ni mogoče mimo dejstva, da je bil Jelinčič poslanec in je upravičeno opozoril na dejanja, ki jih je sam ocenil kot sporna z vidika delovanja pravosodja,« še meni višje sodišče.