Tiskane izdaje
Ljubljana – Pred leti je v javnosti odmevala zgodba Martina Uhernika, ki je najbolj znani primer sodne zmote pri nas. Potem ko je kot nedolžen osem let prebil v zaporu, je dosegel obnovo postopka, v katerem je tožilstvo umaknilo pregon, nato pa je od države iztožil odškodnino. Čeprav manj odmevnih, je v Sloveniji vsako leto več obnov sodnih postopkov.
Iz sodne statistike je razvidno, da je lani na okrožna sodišča prispelo 126 predlogov za obnovo pravdnih postopkov in 75 za obnovo kazenskih. V pravdnih zadevah so obnovili deset postopkov, le dve pa sta bili rešeni na drugačen način. V kazenskih zadevah je bilo predlogu ugodeno le v enem primeru. Tudi na okrajnih sodiščih je statistika podobna, od skupaj 132 predlogov za obnovo pravdnih zadev je bilo ugodeno desetim, dve sta bili rešeni na drugačen način. Obnovili so še dva izvršilna postopka (predlogov je bilo 48) in en kazenski postopek (predlogov je bilo 51), a se noben ni končal na drugačen način.
Po statistiki sodnega postopka torej ni lahko obnoviti. »Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki pomeni razveljavitev pravnomočne sodbe. V civilnem pravu na splošno velja, da naj bi pravnomočnost sodbe zagotavljala, da je o sporu dokončno odločeno. Zato pravni red, ne le pri nas, ampak tudi drugod, močno omejuje možnosti za poznejše razveljavljanje pravnomočnih sodb, v tem okviru tudi obnovo postopka. To je tudi prav, saj bi nasprotna situacija, torej če bi bila obnova postopka vselej možna, na področju civilnega prava pomenila precejšno pravno negotovost. Spori bi se mnogo težje dokončali in razrešili,« nam je pojasnil ljubljanski odvetnik Jure Debevec.
Za obnovo kazenskega postopka lažji pogoji
»Drugače velja v kazenskem pravu. Obnovo kazenskega postopka je mogoče doseči, če je to v korist obsojenca, pogoji za to pa so lažji kot v civilnem postopku. Razlikovanje je logično, saj so kazenske sankcije vsaj praviloma hujša posledica za posameznika kakor sankcije v civilnem postopku, poleg tega v kazenskem postopku ni nasprotnika, o katerih pravicah bi bilo odločeno in ki bi svoje pravice opiral na pravnomočno sodbo. Posledica kazenskega postopka je le obsodba obdolženca, zato se z obnovo kazenskega postopka ne posega v pravice kakšne druge osebe,« je povedal.
Obnova kazenskega postopka je možna, če se dokaže, da temelji sodba na ponarejeni listini ali na krivi izpovedbi priče, izvedenca ali tolmača, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu.
»V civilnem postopku po moji izkušnjah v praksi prevladujejo razlogi, ki se nanašajo na to, ali je bila stranki dana možnost udeležbe v postopku. Torej, ali je za postopek oziroma sodbo vedela, ali so ji bila pisanja pravilno vročena, ali je bila poslovno nesposobna oseba pravilno zastopana in podobno,« pojasnjuje Debevec. Nova dejstva in dokazi pa so po njegovem mnenju šele drugi najpogostejši vzrok, pri tem pa je pomembno, da stranka v prvem postopku za ta dejstva oziroma dokaze brez svoje krivde ni vedela. In čeprav bi bilo v kazenskem postopku mogoče doseči obnovo kazenskega postopka, če bi na primer odvetnik slabo opravil svoje delo, pa po znani sodni praksi po Debevčevih besedah v civilnem postopku kaj takšnega ne pride v poštev: »Če odvetnik res ni pravilno zastopal svoje stranke, to ne more iti v škodo pravnomočnosti in biti zadosten vzrok za poseganje nasprotne stranke v zaupanje v pravnomočnost sodbe.«
Ne izmikajo se vsi
Čeprav bi na prvi pogled lahko pogojem za obnovo civilnega sodnega postopka očitali, da so prestrogi, Debevec opozarja, da je zakonodajalec pri tem pretehtal interes stranke, v škodo katere se je postopek končal, da doseže spremembo sodbe na eni strani in pomen zaupanja nasprotne stranke v pravnomočnost sodbe na drugi.
»Lahko bi rekli, da si pri tem stojita nasproti interes, da bo sodba pravilna, in pravna varnost. Zato je predpisanim omejitvam težko očitati, da so objektivno neutemeljene in neupravičene. Morebiti neživljenjsko in pretirano zakonsko rešitev pa sam vidim v tem, da iste omejitve obnove postopka veljajo tudi zoper sodbe, ki so bile vročene na podlagi tako imenovane fikcije vročitve, in zamudne sodbe, ki se izdajo, ker toženec pravočasno ne odgovori na tožbo. Srečal sem se že z mnogimi primeri, ko so stranke prisegale, da sodnega pisanja niso dobile, vendar tega niso mogle dokazati. Brez dvoma gre v nekaterih primerih za izmikanje, a gotovo ne v vseh. In prav v teh zadnjih primerih so posledice morebitne banalne napake, nepazljivosti ali pozabljivosti, morda tudi napake pošte, lahko za stranko zelo hude in prehude.«
Za tožbo ni vedel
Kot enega od uspešnih primerov obnove sodnega postopka je Debevec opisal primer svoje stranke, ki se je pred leti iz Ljubljane preselil v tujino, vendar nikoli ni odjavil svojega bivališča v Ljubljani. Na Gorenjskem ima gospod vikend in se nanj občasno vrača. Nasprotna stranka je zoper njega vložila tožbo, v njej pa navedla njegovo registrirano bivališče v Ljubljani, kamor je sodišče tožbo tudi vročalo. Ker sodnega pisanja na naslovu registriranega stalnega bivališča ni dvignil, je sodišče štelo, da je tožba pravilno vročena po »fikciji vročitve«, in ker na tožbo ni odgovoril v predpisanem roku, je zoper njega izdalo zamudno sodbo. Obsojen je bil na precejšnji znesek.
Tožnica je na podlagi sodbe zoper njega začela izvršbo na njegov vikend, izvršilni sklep je postal pravnomočen in izvršilno sodišče je sklep posredovalo v zaznambo v zemljiško knjigo, kjer je bil vikend vpisan. Toženec pa je bil v zemljiški knjigi na srečo vpisan z naslovom vikenda, in ne z naslovom svojega stalnega bivališča, zato mu je zemljiška knjiga sklep o zaznambi izvršbe vročala na naslov vikenda.
»Tako je nekega dne, ko se je vrnil v Slovenijo na krajši oddih, v nabiralniku našel sklep zemljiške knjige, da se je pri njegovem vikendu zaznamovala izvršba, za katero niti vedel ni. Bil je dovolj skrben, da je nemudoma poiskal odvetnikovo pomoč. Za obnovo postopka smo morali dokazati, da gospod v resnici ne živi v Ljubljani in da mu pisanja v sodnem postopku niso bila vročena, da je imel tukaj le še formalno prijavljeno stalno bivališče, kar je sodišče upoštevalo in obnovo postopka dovolilo. Na koncu je bil zahtevek tožnice zavrnjen,« je postopek opisal Debevec.
