Le skromno priznanje, obžalovanja nobenega

Celje – Nekdanja finančnica propadlega Vegrada z različnimi funkcijami v družbah skupine Vegrad Branka Gabrijel je bila včeraj drugič obsojena na poldrugo leto pogojne zaporne kazni. Triletni preizkus za prvo pogojno kazen se ji je iztekel spomladi, zdaj pa bo preizkusna doba dolga pet let.


Sodnica celjskega okrožnega sodišča Mojca Turinek je junija izločila postopek proti nekdanji direktorici Vegrada Hildi Tovšak, saj ni sprejela sporazuma med tožilcem specializiranega državnega tožilstva Stanislavom Pintarjem in Tovšakovo za enako kazen, torej poldrugo leto zapora pogojno na pet let. Pintar ji očita isto kot Gabrijelovi, a bodo resnico zdaj iskali pred drugim sodnikom. Se je pa sojenje včeraj hitro končalo za Gabrijelovo.

Predsednica senata je za kaznivi dejanji zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti in oškodovanja upnikov sledila sporazumu med obtoženo in tožilcem. Za prvo dejanje ji je prisodila leto, za drugo osem mesecev ter ji izrekla leto in pol zapora pogojno na pet let. Stečajno upraviteljico Vegrada je z odškodninskim zahtevkom do Tovšakove in Gabrijelove v znesku 1,6 milijona evrov napotila na pravdo.

Če na kratko strnemo: specializirano tožilstvo nekdanjima vegradovkama očita, da sta v letih od 2003 do 2010 sklenili številna posojila med matičnim Vegradom in njegovimi družbami ter družbo pooblaščenko Vegrad Nepremičnine s kompenzacijami in navideznimi računi. A posojila praviloma niso bila odplačevana ali pa so se le podaljševala, ob tem pa sta nad zakonsko dovoljeno mejo povečevali sklad lastnih delnic. S takšnimi nezakonitimi manevri sta Vegradu povzročili za 2,6 milijona evrov škode. Nato sta leta 2010, v času, ko je bil Vegrad že insolventen, na družbo Vemont prenesli za 2,4 milijona evrov poslovnega deleža, natančneje osnovnih sredstev, potem pa je Tovšakova to z Vemontom kompenzirala in nazadnje še razvezala pogodbo, s čimer je lastnica tega dela kapitala spet postala družba Vegrad Nepremičnine. Ker je bilo to še v obdobju, ko Vegrad ni bil več plačilno sposoben, je s tem oškodovala tudi upnike v stečajnem postopku.

Obramba se je sprehodila skozi zgodovino privatizacij

Tožilec Pintar je imel pred včerajšnjo odločitvijo sodnice, ki je njegov sporazum z Gabrijelovo že sprejela, vendarle pomislek: »Od obtožene razen besedice priznam nismo slišali ničesar, niti o motivih za storitev kaznivih dejanj niti o motivih za priznanje krivde. Zato zelo težko ocenim, kako lahko obtožena upravičiti pogajanja o pogojni obsodbi. Pa sem ji kljub temu dal takšno ponudbo in jo je sprejela.«

Da gre, tako vsaj zadnja leta razsojajo sodišča, za kazniva dejanja, se je strinjal tudi zagovornik obdolžene, odvetnik Rafael Mohorko, ki je sodišču razložil molk svoje stranke s splošno družbeno pojavnostjo.

V Vegradu se je lastninjenje začelo že leta 1998, še pred prihodom Tovšakove, ko je bil direktor Muharem Bolič. »V naslednjih letih se je praksa nadaljevala. Podobni prevzemi in menedžerski odkupi so se dogajali v številnih drugih gospodarskih družbah. Eni so se končali s sodnimi postopki, drugih sploh ni bilo. Tudi prekoračevanje praga lastnih delnic dolgo ni bilo kaznivo, to je bila splošna praksa. Če balončki ne bi počili, tudi v Vegradu, bi bilo vse izpeljano,« je povzel Mohorko.

Spomnil je tudi, da so pri menedžerskem odkupu Vegrada sodelovali še drugi vodilni, pa jim ni treba hoditi po sodiščih. »Politične odločitve so pri nas dopustile več valov nezakonitih privatizacij. Ena takšnih se prav zdaj dogaja tako rekoč pred očmi nas vseh, postopki pa bodo morda čez nekaj let. Branka Gabrijel ni bila igralka pri čem takšnem. Zato na to temo nima kaj dodati,« je Pintarju odgovoril odvetnik Mohorko.

Nekdanja glavna finančnica Vegrada Branka Gabrijel je še naprej molčala. Pritožba na odločitev sodnice in sporazume med njo in tožilcem ni možna, sodba je od včeraj pravnomočna.