Tiskane izdaje
Murska Sobota – Potem ko Roman Leljak, ki ga nekdanji šef jugoslovanske SDV Silvo Gorenc toži zaradi razžalitve, na predobravnalnem naroku sredi januarja ni priznal krivde, je sodnik in predsednik soboškega okrožnega sodišča Branko Palatin včeraj odločal o dokazih. Sprejel je kakšni dve tretjini predlaganih dokazov obeh strani.
Kot smo že poročali, nekdanji vodja jugoslovanske zvezne Službe državne varnosti (SDV) Silvo Gorenc Romana Leljaka toži predvsem zato, ker Leljak že od konca leta 2013 v javnosti govori in piše, da naj bi bil prav Gorenc odgovoren za udbovsko ugrabitev in poznejšo domnevno likvidacijo hrvaškega študenta v Avstriji Stjepana Crnogorca leta 1972. »Sam Silvo Gorenc ni ugrabil in ni likvidiral Crnogorca. Če je bilo takrat storjeno kakšno tovrstno kaznivo dejanje, si bo tudi moja stranka prizadevala, da bodo storilci odgovarjali,« je včeraj dejal Gorenčev zagovornik Urban Vrtačnik.
Roman Leljak pa je včeraj znova zatrdil, da je Gorenc kriv in da zato sam ne more biti kriv razžalitve. »Sodišče je odločilo prav, da bomo na glavni obravnavi lahko predstavili vse dokaze, najdene v Arhivu RS. To pomeni, da je moja krivda izključena, saj stojim za dokazi iz arhiva in vanje ne dvomim. Moja trditev, da je Silvo Gorenc naročil ugrabitev in opravil plačilo zanj, je torej resnična, in to ne more biti žalitev.«
Sodišče je Gorenčevi tožbi priključilo še tožbo nekdanjega sodelavca Udbe Milana Doriča Hanzija, ki ga Roman Leljak povezuje s celovškim umorom Nikice Martinovića leta 1975. Tudi Dorič, ki zatrjuje, da je bil v času Martinovićevega umora v bolnišnici, Leljaka toži zaradi razžalitve časti in dobrega imena.
Kot je včeraj dejal predsednik sodnega senata Branko Palatin, se na glavni obravnavi, katere datum bo določil naknadno, sodišče ne bo ukvarjalo z dogodki iz leta 1972 in 1975, torej s samo ugrabitvijo in domnevno likvidacijo Crnogorca in z umorom Martinovića. Dokaze, ki jih je sprejelo, bo proučilo in uporabilo le »za točno in popolno ugotavljanje dejanskega stanja« in na podlagi tega za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev o obstoju znakov očitanih kaznivih dejanj, torej razžalitve obeh tožnikov.
Sodišče se bo torej z dogodki v letih 1972 in 1975 ter z arhivskim gradivom v zvezi z njimi ukvarjalo le toliko, da bo lažje ugotovilo morebitni namen razžalitve, in ne zato, da bi dejansko ugotavljalo utemeljenost in resničnost tega, kar Leljak očita Gorencu in Doriču. To je namreč predmet drugih sodnih postopkov, je sklenil Palatin.
