Zgodbe pogrešanih, za katerimi se je izgubila vsaka sled

V zadnjem času sta pozornost prebivalcev našega glavnega mesta pritegnili dve odmevni zgodbi pogrešanih.

čet, 12.04.2018, 15:00

Polovica pogrešanih se domov vrne sama ali s pomočjo drugih

Policijska statistika sicer pravi, da se približno 50 do 60 odstotkov pogrešanih vrne domov samih ali pa jih najdejo njihovi bližnji. Približno 30 odstotkov najde policija, preostalih 10 do 20 odstotkov pa ostane pogrešanih. »Med njimi so žal večinoma žrtve nesreč, samomorov ali pa tisti, ki so omagali oziroma opešali. Tem so v času pogrešanja aktivnosti policije najbolj namenjene,« pojasnjuje Menegalija.

V primeru suma, da je pogrešani naredil samomor, policija pridobi DNK, da se v primeru najdbe trupla lahko opravi primerjava. Na žalost se je tako tragično v lanskem letu samo na območju policijske uprave Ljubljana končalo šest primerov pogrešanih oseb, predlani jih je recimo samomor storilo 14.

Zgodbi sta se pojavili v medijih, in sicer gre za izginotje 32-letnega Ljubljančana Zorana Đurkovića in 26-letnega italijanskega študenta Davideja Marana. V Ljubljani sicer trenutno pogrešajo tri osebe, poleg dvojice še Zorana Stevića. Obvestila o pogrešanih osebah na elektronske naslove novinarjev sicer prihajajo redno, največkrat pa kmalu sledi informacija, da so pogrešanega našli - v večini primerov se vse konča dobro, zgodbe o pogrešanih v naši prestolnici pa imajo tudi bolj žalostne in celo tragične konce.

Izginil v nenavadnih okoliščinah

Zoran Đurković je izginil v zelo nenavadnih okoliščinah pred več kot enim mesecem, nazadnje pa so ga videli med Brodom in Tacnom. Kot je za Slovenske novice povedal njegov brat, je bil Zoran opažen v torek, 27. februarja. Eden od gostov bara Šparovček na Brodu ga je celo fotografiral, ko je ob 15.23 gol hodil proti Savi. Potem je neko dekle čez par minut posnelo videoposnetek, ko je hodil proti vodi, bil je na mostu, le v natikačih. Menda so kasneje priče povedale, da so menile, da gre za stavo ali fantovščino, ne pa za stisko mladega človeka, zato ni nihče ukrepal. Brat je še povedal, da pred dogodkom niso opazili, da bi imel kakršne koli težave.

Čeprav je policija takoj začela iskanje, pogrešanega niso našli. Organizirali so tudi iskalne akcije, v katerih so poleg policistov sodelovali svojci in znanci, gasilci in gorska enota policije, večkrat je bil aktiviran tudi helikopter policije. V prvi fazi je bilo pregledano območje Tacna in širše v smeri Šmarne gore, Šmartnega, nato pa večkrat tudi obrežje in struga reke Save. Ko smo o zadevi spraševali te dni, nam je predstavnica za odnose z javnostmi ljubljanske policijske uprave sporočila, da policisti še vedno izvajajo aktivnosti za izsleditev pogrešane osebe. Za zdaj je tako jasno le, da se je za Đurkovićem izgubila vsaka sled.

V zadnjih tednih pa so Ljubljano preplavili plakati, da pogrešajo italijanskega študenta Davideja Marana, ki so ga nazadnje videli v ljubljanskem Klubu K4. Nalepili so jih družinski člani 26-letnega študenta iz Ferrare, ki je v Ljubljano prišel na izmenjavo. »Policijska postaja Ljubljana Center je bila obveščena o pogrešanju 26-letnega študenta iz Italije Davideja Marana, ki začasno prebiva na Poljanski cesti v Ljubljani. Prijatelji so ga nazadnje videli v nedeljo, 25. marca letos, v zgodnjih jutranjih urah na Kersnikovi ulici v Ljubljani. Davide je bil oblečen v jakno temno zelene barve z napisom Napapini, obut je bil v rjave čevlje, na glavi pa je nosil črno volneno kapo,« so dan po izginotju sporočili s policije. In čeprav tudi njega intenzivno iščejo, za zdaj iskanje ni obrodilo sadov.

Kje sta domačin Zoran Đurković in italijan Davide Maran? Foto: Jure Eržen/Delo

Odsotnost, daljša od običajne in pa nepojasnjena

Čeprav so nekateri prepričani, najbrž tudi iz filmov, da mora biti nekdo pogrešan 24 ur, preden policija lahko začne iskanje, pa temu ni tako, pojasnjuje Drago Menegalija, predstavnik policije za odnose z javnostmi za področje kriminalitete. »Kot pogrešano osebo policija obravnava tisto osebo, ki je iz znanih ali neznanih vzrokov odsotna iz določenega okolja in je policija o tem obveščena ali to sama zazna ter za njeno izsleditev izvede določene ukrepe.

Zmotno je mišljenje, ki se pojavlja v javnosti, da je glavni element za status pogrešane osebe časovni dejavnik odsotnosti iz okolja. Pri pogrešanjih je treba namreč nujno upoštevati logično sprejemljiv čas pogrešanja in vidik preteklih navad osebe, običajev, vedenja, socialnih stikov ali poklicne dejavnosti. Glavni element je torej nenadna in nepričakovana odsotnost iz kraja, kjer je oseba dotlej prebivala. Odsotnost mora biti daljša od običajne, predvsem pa nepojasnjena,« je pojasnil.

Pogrešanje osebe lahko po besedah Menegalije sicer prijavi vsakdo, »ne glede na to, ali prijavitelj izvira iz družinske, delovne ali širše sociološke mreže osebe, in ne glede na to, za katero pogrešano osebo gre«. Bistveno je, da prijavitelj pogrešanega pozna in da lahko ob prijavi pove kakršne koli bistvene podatke.

»Prijavitelji naj ob takem primeru posredujejo relevantne informacije v največjem mogočem obsegu, kot so individualne fizične in psihične značilnosti pogrešane osebe in okoliščine pogrešanja ter okolja, kjer je pogrešana oseba živela in delala. To so osebni podatki osebe, čas in kraj pogrešanja, natančen osebni opis osebe, izjave in vedenje pred pogrešanjem, prejšnje odsotnosti osebe pa tudi, kateri ukrepi so bili do prijave že izvedeni, podatki o sorodnikih in prijateljih ali druge okoliščine in seveda fotografija pogrešanega. Ob izginotju so sicer pomembni kakršni koli podatki, ki jih nekdo o pogrešanem ima, tudi vsi tisti, na prvi pogled še tako nepomembni.

Ko gre za otroke, ukrepajo takoj

V praksi policija v vsakem posameznem primeru oceni, ali obstajajo znaki, ki kažejo, da bi nekdo veljal za pogrešanega. Tako recimo v posameznem primeru nekajurna odsotnost odrasle osebe, recimo v mestu, še ne more pomeniti, da je oseba pogrešana, če ni drugih sumljivih ali nenavadnih okoliščin. Če pa gre denimo za odsotnost starejše osebe, ki je odšla pred časom na sprehod v naravo in se kljub temi ni vrnila, stvar zahteva ukrepanje. Še zlasti pazljivi pa morajo biti v primeru otrok, kjer policija, če meni, da je otrok pogrešan, ukrepa takoj.

Kot nam je pojasnila Nataša Pučko, predstavnica za odnose z javnostmi ljubljanske policijske uprave, je bilo lani na območju PU Ljubljana prijavljenih 59 pogrešanj mladoletnikov. Na srečo so bili vsi najdeni ali pa so se sami vrnili domov. Prejšnji konec tedna so domači pogrešali 14-letnico iz Ljubljane, ki je »samovoljno odšla od doma v začetku meseca marca 2018« in so jo kasneje videli v Ljubljani. Že eno uro po objavi pogrešane osebe v medijih pa so policisti sporočili, da preklicujejo zaprosilo za objavo glede pogrešane mladoletnice, saj so jo hitro našli in jo predali staršem. V primerih pogrešanja mladoletnikov gre po pojasnilih Pučkove velikokrat za beg od doma, razlogi pa so največkrat nestrinjanje z vzgojo staršev, težave doma ali v šoli, mladostniške težave ali njihova deviantna ravnanja.

V zadnjih tednih so Ljubljano preplavili plakati, da pogrešajo italijanskega študenta. Foto: Jure Predanič/Delo

Iskalna akcija se lahko ponovi, dokler je to smiselno

Če pri pogrešanju nekoga obstaja sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, se v zadevo vključijo tudi kriminalisti, in če je treba izmenjati podatke s tujimi varnostnimi organi, steče tudi mednarodno policijsko sodelovanje, recimo z Interpolom ali Europolom. Na območju ljubljanske policijske uprave lani ni bilo primera, da bi pogrešana oseba bila žrtev kaznivega dejanja. Tudi po besedah Menegalije so primeri oseb, ki so pogrešane zato, ker so bile žrtve kaznivih dejanj, le redki.

Policija sicer po zagotovilih Menegalije v nadaljevanju postopka po prijavi izvaja vse potrebne ukrepe v sklopu zakonskih pooblastil, ki jih je glede na okoliščine posameznega primera pogrešane osebe treba izvršiti. Policisti začnejo zbirati informacije, opravljati razgovore z vsemi, ki bi lahko o pogrešanem kar koli vedeli, brskati po različnih evidencah in seveda sprožijo iskalne akcije.

»Po sprejemu obvestila o pogrešanju ali ugotovitvi okoliščin, ki kažejo na pogrešanje osebe, policija oceni, ali je treba takoj izvesti iskalno akcijo na določenem območju. Ravno tako oceni, koga je treba vključiti v iskalno akcijo. To so lahko sile za zaščito, reševanje in pomoč, opredeli se njihovo število strukturo in preostalo. Pri organiziranju iskalne akcije nenevarne pogrešane osebe se lahko vključi vsakogar, ki je pri tem pripravljen sodelovati. Iskanje se izvaja s pregledom določenega območja ali objektov in praviloma podnevi. Iskalna akcija ima svojega vodjo, v primeru najdbe osebe ali trupla pa stečejo nadaljnji potrebni postopki. Če oseba ni izsledena, se akcija lahko ponavlja toliko časa, dokler jo je še smiselno izvajati. Sicer policija v nadaljevanju izvaja aktivnosti s klasičnimi operativnimi in drugimi ukrepi,« pojasnjuje.

Policija tudi po zagotovilih Pučkove ves čas aktivno išče pogrešano osebo, »dejstvo pa je, da se z oddaljevanjem od časa, ko je bila neka oseba zaznana kot pogrešana, in povečanjem stopnje in obsega preverjenih podatkov, ki jih policija zbere, intenzivnost iskanja zmanjšuje, saj se krog nepreverjenih podatkov o pogrešani osebi in tem, kje se nahaja, realno zmanjšuje«.

***

Pogrešan že 60 let

Na seznamu pogrešanih oseb na območju ljubljanske policijske uprave je bilo sicer lani prijavljenih kar 392 pogrešanih oseb, leto prej pa 259. Čeprav se veliko primerov tako ali drugače hitro razišče, pa nekateri na seznamu ostanejo zelo dolgo.

Med pogrešanimi na območju PU Ljubljana je tako še vedno oseba, ki je izginila zdaj že davnega 25. novembra 1973. Najdlje pogrešana oseba na območju Slovenije pa je leta 1930 rojeni Ivan Šuper, ki je izginil 15. septembra 1957. V Sloveniji je sicer trenutno pogrešanih 228 oseb, kar je po pojasnilih policije v skladu z že večletnimi smernicami prijav pogrešanj.

Povezane novice

Pogrešani: Ni jih malo, a niso družbeni problem
4. november ob 13:00
Število pogrešanih narašča. Od minulega petka pogrešajo mladoletno dekle.
Prijavi sovražni govor