Tiskane izdaje
Ljubljana – Koliko koles v deželici na sončni strani Alp vsako leto »neprostovoljno« zamenja lastnika, ni povsem znano, saj vsake tatvine, predvsem ko gre za starejša in izrabljena kolesa, sploh ne prijavijo policiji. Zato je težko realno oceniti tudi škodo, ki s tem nastane, saj se cene ukradenih koles vrtijo tja do nekaj tisočakov, nekatera pa so praktično brez tržne vrednosti.
Kljub vsemu se s tatvinami koles povzroči kar nekaj škode, saj je ta za lani ukradena kolesa ocenjena na nekaj več kot dva milijona evrov, ko je lastnika po podatkih policije zamenjalo 2682 koles. Vsak dan torej v povprečju izgine nekaj več kot sedem koles, a verjetnost da brez njega ostanete na območju ljubljanske policijske uprave je precej večja, kot če ste z njim na severovzhodu države. Na murskosoboškem območju so namreč lani ukradli vsega skupaj 34 koles, medtem ko so imeli na območju Ljubljane policisti s takšnimi kaznivimi dejanji precej več opravka. Oškodovanci so namreč lani prijavili tatvino 1651 koles.
Velika ali klasična kraja
Skupno so lani v Sloveniji ukradi 2682 koles, gre pa v tem primeru lahko za dve vrsti kaznivih dejanj, in sicer veliko tatvino (ko kolo denimo ukradejo na predrzen način, z vlomom v garažo, kletni prostor in podobno) ali za »klasično« tatvino. Zadnjih kaznivih dejanj je bistveno več, saj kolesa največkrat izginejo na prostem in v mestnih središčih.
Oškodovancem navadno ostane le malo upanja, da bodo še kdaj vrteli pedale svojega nekoč ukradenega kolesa, saj je delež preiskanih kaznivih dejanj sorazmerno majhen. Lani so namreč odkrili le 54 koles, ki so jih imeli v evidenci tatvin, leto prej (takrat so jih ukradli 2359) pa precej več; 127 se jih je vrnilo k lastniku. Za tako majhno uspešnost so si včasih krivi lastniki koles sami.
Policija namreč ugotavlja, da jih le malo dobro pozna svoje kolo, predvsem ne vedo identifikacijske številke, ki je navadno ključna, da možje v modrem ukradeno kolo lahko sploh izsledijo. Presenetljiva je analiza, v kateri policisti ugotavljajo, da zna ob prijavi tatvine le kakšnih 40 odstotkov lastnikov opisati svoje kolo in njegove karakteristične značilnosti, vključno z identifikacijsko številko. Več podatkov, ki jih ob prijavi tatvine kolesa posreduje oškodovanec, večja je možnost, da kolo identificirajo in navsezadnje vrnejo lastniku.
Ko kolo ne gre za med, ampak za »šus«
Ljubitelji tujih koles so razumljivo najpogosteje na delu v času kolesarske sezone, nekje med aprilom in oktobrom. Takrat je največ tatvin na prostem, medtem ko se nepridipravi v hladnejših in zimskih dneh po kolesa, predvsem višjega cenovnega razreda, odpravijo v kleti stanovanjskih blokov. Praviloma se tega lotijo posamezniki in policija s kakšno organizirano kriminalno združbo že dolgo ni imela opravka. Kot rečeno, kradejo dražja kolesa in tudi tista, ki so praktično brez vrednosti.
Slednja storilci večkrat uporabijo le za enkratni prevoz in jih po uporabi odvržejo (takšno tatvino imajo na vesti največkrat posamezniki, ki sicer ne stopijo prav pogosto na kriva pota), več škode pa nastane, ko lastnika zamenja boljše kolo. A tudi zanj ni nujno, da bo tat iztržil kakšno večjo vsoto denarja. Dražja kolesa namreč kradejo tudi odvisniki, ki ga potem na črnem trgu prodajo le za nekaj malega oziroma celo za enkratni odmerek mamil.
Zadnja postaja je dražba
Policisti med rednim delom in pri poostrenih nadzorih preverjajo, ali je v evidencah kolo vpisano kot ukradeno. Če najdejo še lastnika, mu ga seveda vrnejo. Lahko pa so zasežena kolesa tudi dokaz v kazenskem postopku in jih s policije pošljejo na pristojno tožilstvo. Povsem drugačna zgodba je, če kljub poizvedovanju lastnika ne najdejo. Če policisti dobijo ali pridejo na sled kolesu, za katero ne morejo ugotoviti lastnika, to konča na dražbi. Posamezne policijske uprave na vsakih nekaj mesecev priredijo dražbo najdenih stvari. Na njej ponudijo kolesa in druge predmete, ki so jih izsledili ali so jih občani prinesli na policijske postaje. Če kljub preverjanju in sprotnim objavam na spletu lastnika nikakor ne najdejo, kolo prodajo.
