Mirko Krašovec sebe vidi kot grešnega kozla

Celje – Celjsko višje sodišče, ki je včeraj obravnavalo pritožbo nekdanjega ekonoma mariborske nadškofije Mirka Krašovca v zadevi Betnava, bo odločitev pisno sporočilo v 30 dneh. Prvostopenjsko sodišče je Krašovca zaradi napeljevanja k poslovni goljufiji obsodilo na dve leti zapora.

Zoper sodbo so se pritožili tožilec Stanislav Pintar, Mirko Krašovec in njegova zagovornika Velimir Cugmas in Stanislav Klemenčič. Cugmas je po javni seji izjavil, da bo pritožbi ugodeno in da bo prvostopenjska sodba spremenjena, Krašovec pa oproščen sodbe.

Poudaril je, da ne gre za pričakovanja, temveč za dejstva in dejansko stanje, kar je razvidno iz pritožbe, ki je izpostavila zmotno uporabo materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Krašovec v pritožbi vztraja, da ni storil očitanega kaznivega dejanja in da ga je sodišče spoznalo za krivega na podlagi obremenjujočih izjav nekdanje direktorice družbe Betnava Dragice Marinič ter nekdanjega šefa mariborske nadškofijske službe za investicije in vzdrževanje Antona Ekarta. Po njegovem sta ga obremenila, da bi zmanjšala lastno krivdo, ki sta jo priznala. Sklicevala sta se na njegovo domnevno vplivanje na sporne gradbene situacije, zatajila pa vlogo ministrstva za gospodarstvo, ki je spremljalo njeno pripravo in jo odobrilo.

Ekart in Mariničeva sta krivo pričala

Krašovec je opozoril tudi na kontradiktorne izjave Ekarta v vlogi obtoženca in priče. Kot je dejal, je sodišče spregledalo neposreden vpliv ministrstva pri Ekartovem podpisu situacije. Krašovec je izpostavil, da je imelo sodišče dvojna merila, ker je izjave Ekarta in Mariničeve, ki ga obremenjujejo, a priori sprejelo za verodostojne, njune izjave, ki ga razbremenjujejo, pa je obšlo.

Navedel je, da je nadškofija leta 2007 strokovni del prijave na razpis evropskih sredstev predala Evropskemu kulturnemu centru, leta 2008 pa je Mariničeva postala direktorica EKTCM in s tem prevzela dolžnost in odgovornost za spremljanje projekta Betnava.

Ker je leta 2009 prevzela tudi direktorsko funkcijo družbe Betnava, je dobila dvojno pristojnost, skupaj z Vegradom pa je bila kot investitorica dolžna pripraviti zahtevek za sofinaciranje, ki ga je morala uskladiti z ministrstvom, s katerim je bila edina v stiku. Sklenil je z besedami, da s strukturo gradbene situacije ni bil seznanjen, kar trdi s polno zavestjo, da mora govoriti resnico, in sicer samo resnico; toliko bolj ker je po poklicu duhovnik in verjame tudi v Božjo sankcijo.

Celjsko okrožno sodišče je decembra lani nekdanjega ekonoma mariborske nadškofije Mirka Krašovca v zadevi Betnava obsodilo na dve leti zapora, zaradi kaznivih dejanj naklepnega napeljevanja k poslovni goljufiji na škodo EU. Po oceni senata je šlo v zadevi za pridobitev velike premoženjske koristi za družbo Betnava.

Senat je tudi ugotovil, da so bile pri projektu podane lažne gradbene situacije z namenom pridobitve državnih in evropskih sredstev za obnovo dvorca Betnava. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je imel Krašovec aktivno vlogo, saj je bil o vsem obveščen, izkoristil pa je tudi svoj nadrejeni položaj in veliko avtoriteto.

Računi za gradbena dela, ki niso bila nikoli opravljena

V sklepnem govoru je Krašovec ocenil, da je v celotni zadevi grešni kozel in zato krivde ni priznal. Po njegovem sta Mariničeva in Ekart krivo pričala. Mariničeva, ki je kaznivo dejanje priznala, je bila obsojena na 23-mesečno pogojno zaporno kazen s preizkusno dobo treh let, Ekart, ki je prav tako priznal krivdo, pa je bil obsojen na desetmesečno pogojno zaporno kazen s preizkusno dobo dveh let. Krivdo v zadevi Betnava je priznala nekdanja direktorica Vegrada Hilda Tovšak, ki se je s tožilstvom pogodila za petletno zaporno kazen.

Prenova dvorca Betnava se je začela leta 2008, ko je nadškofija predala stavbno pravico podjetju Betnava, ki ga je ustanovilo šest njenih duhovnikov. S poroštvom takratnega nadškofa Franca Krambergerja so v dvorec vložili več kot dva milijona evrov, ki so jih dobili v banki. S tem denarjem so zatem zaprosili za 1,7 milijona evrov evropskih sredstev in prišli do njih. Kot se je pokazalo, je Betnava ministrstvu pošiljala račune za gradbena dela, ki niso bila nikoli opravljena. Zato je nadškofija kasneje ta denar vrnila.