Tiskane izdaje
Ljubljana – Po tragediji, ko je mož pred vrtcem na Rodici ustrelil ženo in si sodil sam, so se začeli pojavljati očitki, da bi policija tragedijo lahko preprečila, saj se je menda žrtev zaradi groženj in fizičnega nasilja večkrat zatekla k njim po pomoč. Notranji nadzor, ki ga je odredil generalni direktor policije, je pokazal, da policisti vendarle niso naredili vsega, kar se od njih pričakuje.
Kljub ugotovljenim pomanjkljivostim pri obravnavi zakoncev (umorjena Danijela Alibabič, ki je delala v vrtcu Ostržek kot kuharica in je po komaj letu dni zakona zaradi nasilja v družini zapustila moža Andreja Alibabiča in živela v Ljubljani, je po naših podatkih zaradi bolestno ljubosumnega moža policiste že večkrat poklicala na pomoč) se tragedije ne bi dalo preprečiti, so prepričani na policiji, saj se je zgodila zaradi spleta okoliščin. Na generalni policijski upravi so kolegom iz Ljubljane že predlagali ustrezne ukrepe.
Policija vsake družinske tragedije ne more preprečiti, se pa postavi vprašanje, ali vselej naredi vse, da zaščiti žrtev in storilca družinskega nasilja poskuša odvrniti od tovrstnih nesprejemljivih dejanj. Zakonodaja s področja preprečevanja nasilja v družini je po mnenju strokovnjakov dobra in napredna, vprašanje pa je, kako odločno se jo izvaja oziroma ali je (pre)pogosto skrivanje za razlago, da policisti nimajo zakonskih pristojnosti za ukrepanje, upravičeno.
»Nadzorniki so na podlagi razpoložljive dokumentacije in opravljenih razgovorov ugotovili, da so policisti na dan dogodka storili vse, da takšnega razpleta ne bi bilo. Ugotovili so tudi, da se je dogodek končal tragično zaradi spleta različnih okoliščin, ki jih ni bilo mogoče predvideti in preprečiti,« so nam pojasnili na generalni policijski upravi. A nadzor je kljub temu pokazal določene pomanjkljivosti iz preteklih obravnav zakoncev, zato so ljubljanski policijski upravi predlagali ustrezne ukrepe.
Žrtvam je treba
»Policija vlaga veliko časa in sredstev v usposabljanje policistov in kriminalistov. Ni res, da mora izrek ukrepa prepovedi približevanja izreči kriminalist, lahko ga izrečejo uniformirani policisti. Usposabljanja so stalna, na tem področju redno sodelujemo s centrom za socialno delo in nevladnimi organizacijami,« je povedal glede očitkov, da je od uniformiranih policistov slišati celo, da niso pristojni za izrek ukrepa prepovedi približevanja, temveč to lahko stori samo kriminalist. »Da ustrezno ukrepamo, nas zavezuje tudi zakonodaja s področja preprečevanja nasilja v družini. Prav tako ni res, da pri psihičnem nasilju policisti nimajo podlage za izrek prepovedi približevanja. Obravnavali smo tudi že takšne primere in prav za psihično nasilje so bile že izrečene obsodilne sodbe,« je poudaril.
Do sredine junija letos so se policisti za izrek prepovedi približevanja odločili 340-krat, v večini primerov ga je preiskovalni sodnik podaljšal za deset oziroma 60 dni. Po besedah Sladiča se nekateri storilci kljub temu vračajo na kraj dogodka, bodisi gredo po osebne stvari bodisi ogrožanje nadaljujejo. Večkrat se srečujejo s primeri, kjer storilci ne prenehajo nasilja v družini. Takrat ga lahko pridržijo po določbah zakona o kazenskem postopku, storilec pa se sreča s preiskovalnim sodnikom, ki ima vse zakonske možnosti, da nasilnežu izreče najostrejši možen ukrep, da se zagotovi varnost žrtvam, to je pripor.
Osredotočijo se na kaznivo dejanje, ne prekršek
Ko ni ugotovljenih dovolj znakov kaznivega dejanja, policisti dogodek obravnavajo kot prekršek. Vendar Anton Toni Klančnik iz uprave kriminalistične policije poudarja, da se pri praviloma vseh oblikah družinskega nasilja osredotočijo na kaznivo dejanje, redkeje na prekršek.
Klančnik spodbuja oškodovance, priče nasilja in vse druge, ki so seznanjeni z družinskim nasiljem, naj to takoj sporočijo policiji. »Čim več informacij bo policija dobila, lažje bo izvedla vse aktivnosti, ki jim jih nalaga zakon.« Klančnik je poudaril, da je poseg v družinske razmere občutljivo področje, zato mora policija o sumu nasilja o tem obvestiti tako tožilstvo, ki naprej usmerja postopke, kot tudi center za socialno delo. Že vrsto let dobro sodelujejo tudi z nevladnimi organizacijami s področja preprečevanja nasilja ali pomoči žrtvam.
Klančniku se zdi izjemno pomembno, da o nasilju za domačimi stenami prav vsi spregovorijo na glas, saj mora biti za takšno početje ničelna toleranca. Prav tako poziva žrtve, naj v postopkih sodelujejo.
Maja Plaz, predsednica Društva SOS telefon, kjer se srečujejo večinoma z ženskami, žrtvami družinskega nasilja, je potrdila, da je policija v vseh letih naredila velike korake v smeri pomoči žrtvam in izobraževanja kadrov na tem področju. Izkušnje žrtev z ukrepi policije so različne, od tega, da se policija v vseh pogledih odzove skladno s svojimi pooblastili, prisluhne žrtvam, je korektna in ponudi tudi dodatne informacije, kam vse se žrtve lahko obrnejo, do neposluha policije, predvsem je to značilno za manjše kraje, kjer se policija odzove v smislu, da gre zgolj za prepir med družinskimi člani, v kar se ne bodo vpletali. Prav to se jim zdi velika težava, kadar pristojne institucije zmanjšujejo nasilje v družini s tem, da ga normalizirajo kakor neki prepir med domačimi.
»Po naših izkušnjah resnost policije pri obravnavi nasilja v družini, ne da bi ga zamenjevali s konfliktom v družinskem krogu, lahko rešuje življenja. Vseh tragedij ne moremo preprečiti, vendar z doslednim in ostrim odzivanjem na nasilje v družini policija daje jasno sporočilo, da je nasilje v družini kaznivo dejanje in da je država tista, ki ga preganja,« pravi Plazova.
Odgovornost naj se
»Nikakor ne smemo odgovornosti prelagati na žrtve, saj se moramo zavedati, koliko moči morajo imeti, da prijavijo nasilje ter pri prijavi in umiku iz nasilnega odnosa tudi vztrajajo. Kakršno koli delo z žrtvami nasilja zahteva izjemno veliko znanja in občutljivosti na problem. Policija mora nenehno izobraževati svoje kadre, tako tiste, ki prihajajo v intervencijo, kot tudi kriminaliste. Vsi, ki po strokovni plati prihajamo v stik z žrtvami, se moramo zavedati, da je naša odgovornost večja, če imamo znanje, ki nam pomaga razumeti in uvideti mehanizme, ki držijo žrtev v odnosu s povzročiteljem nasilja. Zmotne predstave o žrtvah in povzročiteljih so tako kot splošno v družbi prisotne tudi med osebami, ki delajo v policiji. Žrtve, ki imajo občutek, da jih ne slišijo, naj se obrnejo na nevladne organizacije, nikakor naj ne obupajo pri iskanju pomoči, saj imajo pravico do življenja,« je sklenila Plazova. V napredni družbi za prav nobeno obliko nasilja ne sme biti ne prostora ne tolerance.
