Nabirke za tujino

V prvem letu po uveljavitvi evropske zdravstvene direktive, ki načeloma omogoča prosti pretok bolnikov znotraj meja EU, nacionalne blagajne pa morajo zanje plačati, je tuje račune pri našem ZZZS uveljavilo 1098 pacientov. Je to veliko ali malo? Skoraj nič, če upoštevamo, da so imeli istega leta 2014 zdravniki specialisti, ki delajo v domači javni zdravstveni mreži, 4,5 milijona obiskov. Bolniki očitno zaupajo domačim zdravnikom.

V luči tega, da smo šele na začetku odprtja meja, pa pojav ni zanemarljiv. Spomni nas, da zdravstveni trg obstaja. V Sloveniji namreč misel o zdravstvenem trgu potiskamo nekam v podzavest. Evropi je povsem jasno, da je zdravstvo gospodarska dejavnost, in tako se tudi vede. Že precej pred uveljavitvijo evropske direktive so na primer bližnje bolnišnice v Avstriji pripravile propagandni material za Slovence, zdaj so jim na široko odprle vrata, tudi zasebni zdravniki so veseli vsakogar, ki pride. Kako tudi ne, saj pride z denarjem v žepu.

Zakaj je 1098 bolnikov odšlo na specialistični pregled v tujino? Če so razlog dolge čakalne dobe v Sloveniji, utegne nastati težava. V tem primeru bo najbrž vse več takih, ki bodo odhajali, ZZZS pa jim bo vračal denar. Z odhodom v tujino namreč bolnik samoplačnik preskoči vse čakalne vrste. Čakalne vrste v resnici ne nastajajo pri zdravnikih, pač pa v zdravstveni blagajni. Ko obišče Slovenec zasebnega zdravnika na Hrvaškem, mu ZZZS denar takoj vrne. Tako ZZZS, ki ne plačuje zdravljenja vseh bolnikov niti v domači javni mreži, vzdržuje delček zasebnega hrvaškega zdravstva. Drugače je doma. Če samoplačnik obišče zdravnika v zasebni ordinaciji v Sloveniji, mu ZZZS ne povrne denarja. Bolnik je torej diskriminiran, če se zdravi kot samoplačnik v Sloveniji. Diskriminiran je tudi slovenski zdravnik. Če bi odprl ordinacijo na drugi strani Mure ali Kolpe, bi ZZZS njegovo delo za slovenske bolnike tam plačal.

Drugi del zdravstvenega izvoza v tujino pa so hudi bolniki, za katere je zdravljenje v Sloveniji po presoji slovenskih zdravnikov izčrpano. Lani je bilo 465 takih, ki jih je ZZZS na svoje stroške poslal na tuje. Za vsaj tri bolnike pa denar za operacijo v zadnjem letu zbirajo tudi mediji, ki se postavijo v vlogo, da vedo, kaj je najbolje za bolnika. Javne nabirke za zdravljenje v tujini so za ljudi znak, da naše zdravstvo ne deluje. A to ne drži. Praviloma gre za želje bolnikov, da bi bili zdravljeni drugače in bi šli v Nemčijo ali v Ameriko, kjer so veseli vsakogar, ki prinese s seboj 10 ali 20 tisoč evrov. Slovenija ni dovolj bogata, da bi izpolnjevala želje. Tudi nobena druga država ne pošilja svojih bolnikov zaradi njihovih želja v tujino. Pač pa si vsaka prizadeva, da bi se prišli tuji bolniki zdravit k njej, saj pomeni to razvoj ne le zdravstva, ampak tudi drugih področij. Slovenija je za tujce, ki hočejo priti kot samoplačniki na težke operacije k slovenskim zdravnikom, skoraj povsem zaprta. Če bo ostalo tako, bo še naprej izgubljala.