Tiskane izdaje
Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je bilo dejstvo, da je bila pravnomočno obsojena na leto dni zapora, ker je oktobra 2008 v Sarajevu vinjena zapeljala skozi rdečo luč na semaforju in povzročila hudo prometno nesrečo, v kateri je bil hudo poškodovan voznik drugega vozila. Na podlagi pravnomočne sodbe je morala biti zaradi prestajanja zaporne kazni odstotna z dela več kot šest mesecev, kar je razlog za izredno odpoved v skladu z zakonom o delovnih razmerjih, je za prvostopenjskim nedavno potrdilo še višje delovno sodišče, ko je zavrnilo pritožbo Voduškove.
Razlog: odsotnost z dela več kot šest mesecev
Voduškova je trdila, da je bila izredna odpoved zaposlitve nezakonita in ljubljansko delovno in socialno sodišče ji je na prvem sojenju 2015 celo pritrdilo, da je bila odpoved prepozna, zaradi česar ji je prisodilo plače za nazaj, namesto zahtevane reintegracije v službo pa denarni obliž (vse skupaj bi naneslo več kot 55.000 evrov bruto brez zamudnih obresti). Sodišče se je takrat postavilo na stališče, da so bili pristojni na MZZ že vsaj 22. maja 2013, ko so ministrstvu za notranje zadeve in javno upravo z dopisom predlagali vmesno varnostno preverjanje Voduškove, seznanjeni, da bo zaradi prestajanja zaporne kazni z dela odsotna več kot pol leta, čeprav je zunanje ministrstvo uradno obvestilo okrajnega sodišča o pravnomočni obsodbi nekdanje veleposlanice (nazadnje je bila namestnica vodje sektorja za vzhodno Evropo in srednjo Azijo) prejelo šele 27. junija 2013.
A je višje sodišče ugodilo pritožbi pravobranilstva, da je za vprašanje pravočasnosti izredne odpovedi odločilnega pomena seznanjenost delodajalca z dejansko odsotnostjo delavca z dela, in ne zgolj seznanjenost z izdajo pravnomočne sodbe. Zato je takratno sodbo razveljavilo in primer vrnilo v ponovno odločanje.
Razlog za izredno odpoved o zaposlitvi v primeru kazni zapora namreč ni vezan na pravnomočno sodbo, s katero je delavcu izrečena zaporna kazen, zaradi katere mora biti odsoten z dela več kot šest mesecev, temveč je bistveno le, ali bo delavec zaradi prestajanja takšne kazni odsoten več kot pol leta, je v ponovljenem sojenju ugotovilo prvostopenjsko sodišče, s takšnim stališčem pa se je strinjalo tudi višje delovno sodišče. »Po ustaljeni sodni praksi je za vprašanje pravočasnosti izredne odpovedi odločilnega pomena seznanjenost delodajalca z dejansko odsotnostjo delavca z dela. V konkretnem primeru je za presojo pravočasnosti odpovedi bistveno, kdaj je za odpovedni razlog izvedel delodajalec.«
Pravočasno
Takratni generalni sekretar MZZ Tomaž Kunstelj je bil kot pooblaščena oseba ministrstva šele po prejemu dopisa okrajnega sodišča 26. junija 2013 uradno seznanjen s tem, da je Voduškova pravnomočno obsojena na zaporno kazen, pred tem pa mu Voduškova ni nikoli predočila obsodilne sodbe ali poziva na prestajanje kazni zapora. Šele v zagovoru 4. julija 2013 v postopku izredne odpovedi je povedala, da bo začela prestajati zaporno kazen 22. julija 2013. (po dobrih devetih mesecih služenja so jo predčasno odpustili 30. aprila 2014), ministrstvo pa ji je sklep o izredni odpovedi izdalo 8. julija 2013, kar pomeni, da je bila odpoved podana pravočasno v 30-dnevenem roku.
Tako na nezakonitost odpovedi iz tega razloga ne vpliva niti navedba iz pritožbe, da se je direktorica zavoda za prestajanje kazni zapora strinjala, da Voduškova hodi nemoteno v službo in med prestajanjem kazni obdrži delovno razmerje. Tudi če delavec, ki je začel prestajati kazen v predvidenem trajanju več kot šest mesecev, kasneje ne prestane kazni v takšnem obsegu, ali morebitna omilitev kazni ali pogojni odpust ne vplivajo na zakonitost izredne odpovedi po navedeni določbi, pojasnjuje višje sodišče. Soglaša s prvostopenjskim, da je ugotovljeni razlog za odpoved ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin primera glede na naravo, težo in posledice takšen, da je bilo potrebno takojšnje prenehanje delovnega razmerja Voduškove.
Škodovala ugledu države
Ta je opravljala delo v najvišjem diplomatskem nazivu veleposlanice in je bila v času prometne nesreče veleposlanica Republike Slovenije v drugi državi in je s takim ravnanjem nedvomno škodovala ugledu države. Prometno nesrečo je zagrešila pod vplivom alkohola, drugi udeleženec je bil hudo ranjen, ves čas po nesreči in v kazenskem postopku pa je zatrjevala, da nesreče ni povzročila vinjena in da ni prevozila rdeče luči. Delodajalec je šele ob vpogledu v pravnomočno sodbo ugotovil, da so bile njene navedbe neresnične in zavajajoče, zato je bilo zaupanje porušeno, prav tako ministrstvo ni nikoli prejelo dokumentov od Voduškove, da je pravnomočno obsojena oziroma da je bila uspešna s pravnimi sredstvi zoper obsodilno sodbo, kar je sicer ves čas zatrjevala.
Neutemeljene so tudi njene navedbe, da bi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi morebiti temeljila na politični odločitvi oziroma da je bila dana zaradi izredne medijske odmevnosti zadeve, temveč so resnično obstajali razlogi za tako odpoved, še sklepa sodišče.
