Nekdanji paroh Lubarda ostaja v Sloveniji

Ljubljana - Sodni spor med ljubljansko župnijo Srbske pravoslavne cerkve in nekdanjim parohom, Željkom Lubardo, ki je tožil nekdanjega delodajalca zaradi odpovedi delovnega razmerja, se je končal s poravnavo. »Moja stranka namerava ostati v Sloveniji in še naprej opravljati duhovniški poklic,« pravi Irena Urbanc, Lubardova odvetnica.

Na ljubljanskem delovnem in socialnem sodišču se je s poravnavo končal sodni spor med Željkom Lubardo in ljubljansko župnijo Srbske pravoslavne cerkve. Tam so Željka Lubardo, ki je kot paroh nasledil Perana Boškovića, odpustili sredi julija lani. Prepričan je, da zato, ker je svojega predhodnika obremenil nezakonitih dejanj. Ljubljanska cerkvena občina je junija 2012 v kazenski ovadbi Boškovića tako obremenila »odtujitve dela sredstev, zbranih za gradnjo župnijskega doma ob pravoslavni cerkvi v Ljubljani«. Ovadil ga je Željko Lubarda, ki je Boškovića nasledil aprila 2012.

Glavni očitek Peranu Boškoviću je, da si je del donacij, ki jih je SPC prejela za začetek gradnje kulturno-pastoralnega centra za vernike, prisvojil, prav tako pa naj bi gradbeni material iz te gradnje porabil za postavitev hiše v Gameljnah. Sveta sinoda, ki je najvišje cerkveno telo, je leta 2012 ugotovila, da niti Srbska pravoslavna cerkev niti ljubljanska cerkvena občina nista bili oškodovani z Boškovićevim ravnanjem, zato niso poznali pogojev za nadaljevanje kazenskega in odškodninskega postopka. Leta 2013 je to ugotovil tudi zagrebško-ljubljanski metropolit Jovan Pavlović in leta 2015 sedanji metropolit Porfirije Perić. Tožilstvu so celo predlagali, naj takoj umakne obtožbo, kar pa ni storilo.

Opozoril na nepravilnosti

Na domnevne nepravilnosti v ljubljanski župniji SPC je opozoril Željko Lubarda, ki je delal v Sloveniji od leta 2012, od leta 2014 pa je imel s SPC sklenjeno tudi pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in polni delovni čas. Toda po razkritju finančnih mahinacij njegovega predhodnika so Lubardo in njegovo družino zaradi potreb Srbske pravoslavne cerkve selili po Sloveniji. Ker ni več smel maševati v Ljubljani, so ga preselili v Kočevje in pozneje v Novo mesto, nameravali pa so jih poslati celo v Koprivnico na Hrvaškem. Potem so Lubardo, ki je magister teologije in ima štiri mladoletne otroke, od tega tri šoloobvezne, odpustili iz poslovnih razlogov.

Željko Lubarda se je zato odločil za tožbo proti nekdanjemu delodajalcu, SPC. Če nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, je zahteval odškodnino v višini 15 plač, to je 21.327 evrov. Na delovnem in socialnem sodišču je na dveh narokih vztrajal pri nadaljevanju delovnega razmerja, saj je, je opozorila njegova odvetnica, star 40 let, po izobrazbi magister teologije in v Sloveniji nezaposljiv.

Podrobnosti o tem, kakšen dogovor oziroma poravnavo so sklenili, strani nista želeli razkriti. »Pravdni stranki sta s sodno poravnavo sporazumno določili datum prenehanja delovnega razmerja s pripadajočimi posledicami, s čimer so njuna vprašanja o obstoju delovnega razmerja dokončno urejena,« je sporočila Biljana Čamber Ristić, odvetnica Srbske pravoslavne cerkve.

Še postopek za mobing

»Moja stranka sicer namerava ostati v Sloveniji in še naprej opravljati duhovniški poklic. Prenehanje delovnega razmerja namreč ne vpliva na sposobnost opravljanja duhovniškega poklica,« pravi Lubardova odvetnica. Lubarda se je za poravnavo z zdaj že bivšim delodajalcem odločil, ker se je želel, pravi odvetnica Urbanc, »izogniti nadaljevanju trpinčenja na delovnem mestu in tudi zato, ker je med strankama še vedno odprt sodni spor o plačilu odškodnine zaradi mobinga, ki ga je delodajalec izvajal nad Lubardo še v času, ko je veljala odpovedana pogodba o zaposlitvi.«

V tožbi zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ki jo je Željko Lubarda vložil že februarja 2016, zahteva plačilo odškodnine v višini 15.000 evrov, saj so njega in družine selili najprej po Sloveniji, pozneje, le sedem mesecev po tem, ko se je preselil v Novo mesto, naj bi se odselili še v Koprivnico. Kdaj bo sodišče začelo ta sodni postopek še ni znano.

Plačevanje lastnih stroškov

Tožilstvo sicer trdi, da je Bošković kot zakoniti zastopnik med januarjem 2007 in decembrom 2011 z računov SPC plačeval lastne stroške in stroške družinskih članov, od naročnine za časopise, dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, položnic za internet in telefon, obroke finančnega lizinga za avtomobil, premije za življenjsko zavarovanje, nakup vrednostnih papirjev, prispevek RTV do članarine AMZS, vse skupaj v znesku najmanj 73.392 evrov. Avgusta in septembra 2009 naj bi odredil izplačilo dveh računov za dela, ki niso bila opravljena. Gre za računa družbi Empora Nova v skupni vrednosti 20.216 evrov in družbi Hum 2000 v višini 10.195 evrov, čeprav sta bili nedelujoči družbi in kot taki pozneje izbrisani iz sodnega registra. Prav tako je Bošković kot predstavnik SPC odredil plačilo računa v znesku 21.144 evrov podjetju Printlab, katerega lastnik in zakoniti zastopnik je takrat bil, vrednost pa naj bi bila bistveno precenjena glede na realno vrednost dobavljenega materiala in montaže. Tožilstvo mu očita tudi naročilo materiala, ki naj bi bilo namenjeno gradnji kulturno-pastoralnega centra, a je menda končal v Boškovićevi zasebni hiši.

S tem naj bi SPC oškodoval za še 114.685 evrov oziroma za skupaj 188.000 evrov, trdi tožilstvo, ki je prepričano, da je nekdanji starešina SPC ravnal nezakonito. Ustava SPC namreč določa, da je premoženje cerkve namenjeno le uresničevanju njenih ciljev, cerkveno premoženje in njegovi prihodki pa se uporabljajo samo za splošne ali posebne cerkvene potrebe, za druge namene pa ne.