Tiskane izdaje
Ljubljana – Snega, ki je pred koncem lanskega leta pobelil večji del Slovenije, so se še najmanj razveselili udeleženci v cestnem prometu, ki pa je bil zato dober obliž na rano slovenskemu smučarskemu turizmu. Mnogi bi najraje pozabili lansko zeleno zimo in upajo na letošnjo pobeljeno sezono. A zimski športi ne prinašajo vedno le zaslužka in užitka, temveč imajo tudi temnejšo plat – nesreče.
V slovenskem športu številka ena nekaj deset smučarjev vsako leto konča z mavčno oblogo ali drugimi resnimi poškodbami. Precej je takšnih, ki jih poškodba le za krajši čas prikrajša za razne aktivnosti, in k sreči malo tistih, pri katerih se snežne vragolije končajo tragično.
Lani ena tragična nesreča
Po podatkih ministrstva za notranje zadeve so policisti in nadzorniki smučišč v prejšnji sezoni skupaj obravnavali 642 nesreč na smučiščih, od tega se je 17 smučarjev laže poškodovalo, 27 huje, za enega smučarja pa so bile poškodbe usodne. Nesreč na smučišču je bilo sicer še več, saj o vseh, predvsem tistih, ki se končajo brez poškodb ali z blagimi posledicami, pristojni sploh niso obveščeni. Ker je na slovenskih smučiščih največ domačih gostov, so razumljivo ti odgovorni za večino (80 odstotkov) vseh nesreč, s šestimi odstotki jim sledijo smučarji iz Hrvaške, tri odstotke nesreč povzročijo Madžari, še manj pa državljani Italije, Srbije in Velike Britanije. Najpogostejše poškodbe smučarjev so pri spodnjih okončinah (zlomi goleni in poškodbe kolenskih vezi), pri deskarjih pa v predelu zapestij in komolcev. A najhujše so tiste, ki nastanejo pri večjih hitrostih. Te se po mnenju strokovnjakov lahko primerjajo s tistimi v cestnem prometu. Zdravniki se spopadajo s hudimi poškodbami notranjih organov ter glave in hrbtenice, ki lahko pustijo stalno okvarjenost ali invalidnost. Prav zato strokovnjaki poleg dobršne mere previdnosti svetujejo še uporabo ustrezne zaščitne opreme.
Vzroki nesreč so različni: vse večja hitrost, slaba telesna pripravljenost, precenjevanje lastnih sposobnosti, brezglavo uživanje do nepremišljenosti in seveda tudi neprevidnost. Včasih pa imajo smučarji pač smolo. Predvsem pri hudih poškodbah je glavni krivec hitrost. Vsak smučar ve, da je priporočena, 25 kilometrov na uro, težko izvedljiva, prav tako za marsikoga smučanje pri tako polžji vožnji sploh ni pravi, adrenalinski užitek. Srednje dober smučar zlahka zdrvi z več kot 60 kilometri na uro.
Zakon ne določa, na kateri del smučišča se začetnik ne sme podati oziroma ali izkušen smučar sme zaviti na tisti del, na katerem se otroci učijo smučarskih veščin, zato se na strminah večkrat pomešajo smučarji, ki jim je hitrost v užitek, in tisti, ki se zavojev brez padcev šele učijo. Lahko pa upravitelj določi, da bo del smučišča namenjen le neki skupini smučarjev.
Čelada na vsako glavo
Za varnost je ključna previdnost, svoje pa, kot že rečeno, doda še ustrezna zaščitna oprema. Čeprav je čelada obvezna le za otroke do 14. leta starosti, se strokovnjaki strinjajo, da naj bo ta sestavni del opreme vsakega smučarja ali deskarja. Ravno čelada je ljubiteljem snežnih strmin večkrat rešila življenje ali pa jih obvarovala pred hudimi posledicami. Zadnje čase se čedalje več smučarjev odloča tudi za primerno zaščito hrbta s tako imenovano želvo, ki jih obvaruje predvsem ob naletih in trkih.
Miloš Djukić iz smučarsko-deskarskega kluba Metron med najpogostejše napake smučarjev in deskarjev uvršča nepravilno ustavljanje, saj to radi počnejo na sredini smučišča ali celo pod previsom. »Ne samo da je eno od desetih pravil mednarodne smučarske zveze, da se je treba ustavljati ob robu smučišča, takšno početje je zelo nevarno, ki kar kliče nesreči,« opozarja in ob tem nekoliko bolj okrca tuje ljubitelje zimskih športov. »V primerjavi s tujimi smučarji in deskarji smo Slovenci glede osnovnih pravil varnega smučarja celo bolje seznanjeni, saj v tujini vidiš celo učitelje smučanja, kako se s skupino ustavijo na sredini smučarske proge.«
Sogovornik se strinja, da se da marsikateri poškodbi izogniti z ustreznim ogrevanjem in predvsem s trezno glavo, kar ne pomeni le, da v »njej ni alkohola«, ampak predvsem, da se vsak, naj bo začetnik ali izkušen, ne vede, kakor da je celotno smučišče rezervirano samo zanj.
