O »Jelinčičevih« knjigah bo teklo sojenje

Rubež 10.000 evrov Jelinčiču je bil nezakonit, sodišče bo o utemeljenosti vračila denarja odločalo v pravdi.

Objavljeno
31. avgust 2016 21.56
jsu/Predstavitev knjige Zmaga Jelinčiča
Iva Ropac
Iva Ropac
Ljubljana – Ljubljansko okrajno sodišče bo v pravdnem postopku ugotavljalo, ali je državni zbor upravičen do vračila sredstev v višini vrednosti knjig, ki jih Zmago Jelinčič Plemeniti po izpadu iz parlamenta noče vrniti. Sodišče je nekdanjemu poslancu na predlog državnega zbora enkrat že zarubilo 10.000 evrov, a je višje sodišče sklenilo, da je bil denar zarubljen nezakonito.

Gre za 113 knjig v vrednosti 10.200 evrov, ki naj bi jih imel Jelinčič pri sebi doma oziroma na sedežu stranke (ta je na Jelinčičevem domačem naslovu). Poslanska skupina SNS je v času, ko je bila še parlamentarna stranka, kot strokovno literaturo večinoma kupovala knjige, zanimive predvsem za zgodovinarje, nekatere pa verjetno tudi za zbiratelje.

Za zbiratelje in zgodovinarje

Za 600 evrov so na primer kupili knjigo skic za Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske, ki je izšla leta 1720, kupili so veliko starih knjig na temo vojaške zgodovine; zbirka publikacij, ki obravnavajo nemško vojsko v drugi svetovni vojni, je na primer stala 1000 evrov.

Jelinčič, sicer zbiratelj starin in drugih predmetov zgodovinske vrednosti, je že takrat trdil, da so to knjige, ki so bile nakupljene iz sredstev za izobraževanje poslanske skupine. Tako so se med knjigami, namenjenimi za izobraževanje poslancev, znašle tudi Telovadne vaje avstro-ogrske vojske v letu 1910.

Državni zbor strokovno literaturo kupuje na predlog vodje poslanske skupine, ki ga ta pošlje generalnemu sekretarju. Stranka SNS po decembru 2011, ko se ji na predčasnih volitvah ni uspelo znova prebiti čez parlamentarni prag, knjig ni vrnila, čeprav so jo v državnem zboru k temu najprej pozvali, nato pa ji je bil izdan račun. V državnem zboru vztrajajo, da so knjige, ki sta jih Jelinčič oziroma njegova stranka kupovala s sredstvi za izobraževanje poslancev, last poslanske knjižnice.

V državnem zboru so bili zato prisiljeni v izvršbo oziroma v podajo predloga sodišču, da se Jelinčiču s transakcijskega računa zarubijo sredstva v višini vrednosti knjig, kar je ljubljansko okrajno sodišče na podlagi pravnomočnega sklepa junija 2012 tudi storilo. A je Jelinčič vložil predlog za razveljavitev pravnomočnega sklepa o izvršbi in višje sodišče mu je ugodilo, češ da sklep o izvršbi Jelinčiču ni bil pravilno vročen, da bi lahko zoper njega ugovarjal, oziroma ker bi sodišče moralo o njegovem ugovoru zoper izvršbo vsebinsko odločati. Višje sodišče je tako sklenilo, da je bilo dobrih 10.000 evrov zarubljenih nezakonito.

Okrajno sodišče, ki je odločalo o Jelinčičevem ugovoru po razveljavitvi višjega sodišča, pa je zdaj sklep o izvršbi razveljavilo in sodišču naložilo, da o zahtevku in o stroških odloči v pravdnem postopku. Državno pravobranilstvo bo moralo dokazati, da je državni zbor upravičen do vračila sredstev za knjige in tudi njihovo vrednost.

Ugovor obrazložen

Jelinčič sicer meni, da mu knjig ni treba vrniti ali nadomestiti njihove vrednosti, saj so bile kupljene v skladu z zakonodajo, ki je te nakupe omogočala. Zatrjuje, da državni zbor napačno tolmači veljavno zakonodajo, češ da zakon izrecno določa, da ima poslanec tudi pravico do drugih osebnih prejemkov in povračil, med drugim do povračil stroškov za izobraževanje, sploh če se je namen dodeljenih sredstev za izobraževanje uresničil, kot je bilo v konkretnem primeru. Tudi sicer zakon v zvezi s tem ne določa, da bi bili poslanci ob koncu mandata dolžni vrniti nabavljeno gradivo, je še razbrati iz zadnjega sklepa sodišča.

Ker Jelinčič po mnenju sodišča v ugovoru zatrjuje takšna pravno pomembna dejstva, ki bi, če bi se izkazala za resnična, lahko pripeljala do zavrnitve celotnega upnikovega tožbenega zahtevka v pravdi, je ugovor po mnenju sodišča obrazložen, zato je sklep o izvršbi razveljavilo. Sodišče namreč pri odločanju o obrazloženosti ugovora ne presoja utemeljenosti Jelinčičevih trditev in ne odloča o utemeljenosti terjatve državnega zbora, temveč ugovor presoja le z vidika obrazloženosti, za utemeljenost ugovora pa zadošča že zanikanje obstoja dolga.