Odškodnina za žalitve in zaničevanja

Ljubljana − Ker je Boštjan M. Turk pet let v različnih medijih − večinoma v Reporterju − na ponižujoč in žaljiv način pisal, da je Veno Taufer sodeloval z Udbo, mora plačati odškodnino v višini 7000 evrov z obrestmi. Ljubljansko okrajno sodišče pa ne zahteva, da bi moral svoje navedbe tudi preklicati.

Veno Taufer, 84-letni pesnik, dramatik, esejist in prevajalec, je tožbeni zahtevek proti Boštjanu M. Turku vložil zaradi večletnih objav večinoma v časopisu Reporter in v Turkovi knjigi Dvanajstero zidov, ki je izšla leta 2013. Od leta 2012 je izredni profesor za francosko in frankofonsko književnost na ljubljanski univerzi, publicist in kolumnist trdil, da je Taufer sodeloval z Udbo oziroma takratno tajno policijo. Boštjan M. Turk v številnih delih navaja sodišče, »poimensko navaja tožnika ter o njem podaja več neresničnih trditev, žaljivih namigovanj in negativnih vrednostnih sodb, ki čezmerno in neutemeljeno posegajo v osebnostne pravice tožnika«.

Pri tem je Boštjana M. Turka, ugotavlja sodišče, vodil žaljiv oziroma zaničevalen namen, kar kaže tudi število objav in njihova kontinuiteta. »Njegove navedbe namreč močno presegajo okvire dopustne družbene kritike in namen informiranja javnosti, ampak so strogo in zavestno usmerjene v žaljenje, poniževanje in zaničevanje tožnika,« ugotavlja sodišče, ki v nadaljevanju pravi, da je toženec imel očiten namen škodovati dobremu imenu in časti tožnika. Cilj Boštjana M. Turka ni bil družbena kritika in informiranje javnosti, ampak medijski linč Vena Tauferja.

Sodišče je tudi ugotovilo, da iz listin iz Arhiva RS, na katere se sklicuje Boštjan M. Turk, ni mogoče sklepati, da je bil Veno Taufer ovaduh/vohun/član/sodelavec SDV oziroma Udbe, še manj pa, da je takšno delo opravljal več desetletij in da je za plačilo ovajal in vohunil ter opravljal »najbolj umazana dela«. Prav tako pa iz dokumentov ni mogoče razbrati, da je službo na BBC v Londonu dobil po posredovanju SDV.

Je pa res, da je bil Veno Taufer v stikih z SDV, vendar v vlogi preiskovanca, kar tudi Taufer nikoli ni zanikal. Leta 1966 je operativec SDV v informaciji zapisal, da »ne kaže nobene volje do tega, da bi kaj povedal iz kroga kulturnih delavcev oziroma sredine, v kateri se nahaja«. Bil je zasliševan in nadziran, nikoli pa ni z SDV sodeloval kot informator, ugotavlja sodišče, ki pisanje Boštjana M. Turka opredeljuje kot intenziven, čezmeren, nepotreben in nerazumen poseg v osebnostne pravice Vena Tauferja. Od spomladi 2012, ko je Boštjan M. Turk začel pisati o Tauferjevem sodelovanju z Udbo, so se pritiski kljub dokazovanju tožnika o neresničnosti takšnih obtožb le še stopnjevali. Hkrati pa je Boštjan M. Turk žalitve razširil še na Tauferjevo umetniško ustvarjanje, češ da je kot pesnik ničla, njegova poezija šlamastika oziroma vezenje otrobov.

Sodišče tudi opozarja, da je Boštjan M. Turk s svojim pisanjem kršil določbe, ki so zajete v Kodeksu novinarjev Slovenije, ki novinarju nalaga, da skrbno preveri informacije, obenem pa prepoveduje razžalitve. Je pa res, dodaja sodišče, da svoboda izražanja ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem, ampak tudi tiste, ki žalijo, šokirajo, vznemirjajo, pretiravajo in so celo provokacija. Vendar, opozarja sodišče, pa morajo taka kritika ali provokacija temeljiti na objektivnih in preverljivih dejstvih. »Obstajajo namreč meje novinarjeve svobode, ki temeljijo na njegovi odgovornosti,« je zapisalo sodišče. Zato je sodišče odločilo, da Boštjan M. Turk Venu Tauferju za prestane bolečine plača odškodnino, ki pa je nižja od odškodnine v zahtevku.

Sodišče pa ni ugodilo drugemu delu Tauferjevega zahtevka, da bi Boštjan M. Turk na svoje stroške v tiskanih in spletnih izdajah časopisa Reporter in Delo objavil preklic navedb z opravičilom, ker je menilo, da je odškodnina zadostno zadoščenje.

»Ali se bova na sodbo pritožila ali ne, z odvetnikom še tehtava,« sodbo komentira Veno Taufer.