Tiskane izdaje
Ljubljana – Število trkov vozil s prostoživečimi živalmi se zadnja desetletja povečuje povsod po svetu, kar je predvsem posledica širjenja cestnega omrežja, povečanega števila jeklenih konjičkov, ki so hitrejši in močnejši. Pri nas je najbolj ogrožena srnjad, za katero je pristojnim v zadnjih letih uspelo obrniti trend.
Od leta 2010, ko so vozniki povozili 5901 srnjad, se število trkov stalno zmanjšuje. Lani jih je bilo povoženih »le« še 4963, k čemer so pripomogli predvsem lovci in upravljavci cest. Srnjad največkrat prekriža pot vozilom v severovzhodni Sloveniji, še zlasti problematično je območje Dravsko-Ptujskega polja, v Posavju, okolici Nove Gorice, na Gorenjskem in v osrednji Sloveniji. V Lovski zvezi Slovenije opozarjajo, da obstaja veliko tveganje za trke s srnjadjo v jutranjem in večernem mraku na tako rekoč vseh slovenskih cestah. Največ trkov z divjimi prašiči je v zahodni Sloveniji, največ »srečanja« z jeleni pa v južni Sloveniji in na Goričkem.
Pristojne institucije in organizacije za večjo varnost živali izvajajo številne ukrepe, s katerimi poskušajo zmanjšati število trkov z divjadjo, in so razdeljeni na tri področja. V prvo skupino spadajo ukrepi, ki so namenjeni voznikom in s katerimi želijo pristojni povečati njihovo previdnost. Usmerjeni so v postavljanje znakov, tabel, silhuete divjadi, izobraževanje in ozaveščanje.
Naslednja skupina ukrepov je usmerjena v življenjski prostor divjadi. Da bi zmanjšali navzočnost divjadi na cestišču, se po eni strani povečuje možnost prehranske ponudbe stran od cest, po drugi pa zmanjševanje prehranske ponudbe ob cesti. V ta sklop ukrepov spada tudi zmanjševanje vznemirjanja živali. »Gre za objestno izvajanje rekreacije v neprimernem času, kot je na primer nočno gobarjenje s svetilkami, in na neprimerne načine, kot je vožnja v naravnem okolju z motornimi vozili in kolesi,« opozarjajo na lovski zvezi.
Infografika: Delo
Izjemno učinkovite odvračalne naprave
V zadnjo skupini spadajo ukrepi, ki so usmerjeni neposredno k divjadi, z njimi pa se onemogoča, zmanjšuje ter časovno in prostorsko usmerja prehajanje živali čez cesto. V ta namen se postavljajo ograje, cestni podhodi in nadhodi ter svetlobna, kemična in zvočna odvračala. Direkcija za ceste je na najbolj problematičnih odsekih državnih cest že leta 2006 začela nameščati zvočne odvračalne naprave.
Konzorcij raziskovalnih institucij, ki ga sestavljajo visoka šola za varstvo okolja, inštitut Erico Velenje in Gozdarski inštitut Slovenije s sodelovanjem z upravljavci lovišč za direkcijo za infrastrukturo, pripravlja strokovne podlage za nadaljnje zmanjšanje števila povožene divjadi. »Eden izmed osnovnih ciljev tega projekta je priprava natančnega seznama najbolj problematičnih odsekov državnih cest, na katerih bodo v prihodnjih treh letih izvedeni primerni odvračalni ukrepi,« so pojasnili na lovski zvezi.
Družba za avtoceste je prve odvračalne naprave leta 2007 postavila na gorenjskem avtocestnem priključku Hrušica. »Raziskava o njeni učinkovitosti je potrdila, da je na cestah, ki so zaščitene s to napravo, precej manj – celo do 92 odstotkov – povožene divjadi,« so sporočili iz Darsa. V minulih tednih so vzpostavili sistem za odganjanje divjadi na celotnem gorenjskem kraku in na priključku Razdrto. Da bi zmanjšali trke tudi na pomurski avtocesti, bodo »v doglednem času vse priključke na avtocestah, ki jih pokriva avtocestna vzdrževalna baza Murska Sobota, opremili z zvočno odvračalno napravo«.
»Zvočna odvračalna naprava za živali je naprava z vgrajeno elektroniko, ki na podlagi ultrazvoka, infrazvoka, seizmičnih tonov in vibracij odganja divjad od zaščitenega avtocestnega priključka. Namesti se v obstoječe obcestne stebričke in s svojim delovanjem preprečuje vstop živali na avtocesto. »Mikroračunalniška zasnova naprave omogoča samodejno spreminjanje zvokov in frekvenc, kar preprečuje, da bi se divjad navadila na posamezen zvok. Ustvarjeni zvočni zid je za človeka in njegovo okolje neškodljiv in nemoteč, za voznike na cestišču pa je neslišen,« pojasnjujejo v Darsu, kjer bodo v prihodnje poskušali zmanjšati tudi prehod medvedov na primorski avtocesti.
Dars sodeluje v mednarodnem projektu zmanjšanja umrljivosti rjavega medveda zaradi prometa, v sklopu katerega na izbranih odsekih avtoceste Ljubljana–Postojna namešča električnega pastirja na zunanjo stran sedanje kovinske ograje avtoceste. »Električna ograja se namešča na obeh straneh avtoceste v sistemu treh žic in bo preprečevala plezanje medvedov čez ograjo in s tem njihov dostop na avtocesto,« pravijo v družbi. Namestili bodo predvidoma šest do osem takšnih naprav.
Pri nas je najbolj ogrožena srnjad. Lani jih je bilo povoženih skoraj 5000. Foto: Reuters
Meso nepregledanih živali tveganje za zdravje
Kljub vsem ukrepom in aktivnostim pa trkov z divjadjo ni mogoče popolnoma preprečiti. Kaj torej storiti v tem primeru? »V primeru trka je pomembno, da voznik z odsevnim jopičem poskrbi najprej za svojo varnost, nato z oznako cestišča za varnost drugih voznikov ter o trku z divjadjo obvesti center za obveščanje na številko 112,« svetujejo na lovski zvezi. Regijski centri o trku obvestijo higiensko službo, ki poskrbi za odvoz trupla, in upravljavca lovišča, ki je dolžan obravnavati povoz. Ob tem pa na zvezi poudarjajo, da je odvoz trupla povožene srne ali katerekoli druge divjadi oziroma prostoživeče živali kaznivo dejanje. »Naj vse, ki pomislijo, da bi meso povožene živali uporabili za prehrano, opozorimo, da skladno z določili zakonodaje s področja veterine to meso ni pregledano za nalezljive bolezni, ki se iz živali lahko prenesejo na človeka, zato sta odtujitev in uporaba trupa povožene divjadi za prehrano povsem neodgovorni dejanji,« pravijo na zvezi.
V petih letih 44.339 trkov
V zadnjih petih letih se je na slovenskih cestah v loviščih, ki jih upravljajo lovske družine, torej brez lovišč s posebnim namenom, ki jih upravljata Zavod za gozdove in Triglavski narodni park, uradno zgodilo 44.339 povozov divjadi. »V obdobju 2011–2015 je bilo med drugim evidentirano povoženih 26.498 srnjadi, 4517 lisic, 2238 jazbecev, 2638 poljskih zajcev, 1970 kun belic, 706 jelenjadi, 499 divjih prašičev, 169 kun zlatic, 64 vider, 42 medvedov, 36 damjakov, 26 divjih mačk, šest volkov, trije šakali in ris.
Gre za uradne podatke, ki so v primeru večjih živalskih vrst, kot so velike zveri, jelenjad in divji prašiči razmeroma točni, medtem ko pri srnjadi po oceni lovske zveze nastaja velika razlika med uradnim in dejanskim številom povoženih živali. Veliko povoženih srnjadi življenja ne izgubi na cesti, ampak lahko poginejo tudi več sto metrov stran od nje in jih zaradi tega ne najdejo. »Precej pa jih je tudi odtujenih s kraja dogodka. Za srnjad menimo, da je število trkov še najmanj enkrat večje, kot je najdeno število povoženih živali,« še pojasnjujejo v zvezi.
