Tiskane izdaje
Kranj – Nekdanjega tržiškega župana Pavla Ruparja je tričlanski sodni senat pod vodstvom sodnice Marjete Dvornik v nenavzočnosti spoznal za krivega zlorabe uradnega položaja v zadevi Aquaplus. Obsodil ga je na enoletno zaporno kazen.
Pavel Rupar bo moral plačati tudi delne stroške sojenja, ki je potekalo od januarja letos (začetek je bil trikrat preložen), in sicer 2422 evrov ter še sodno takso, občini Tržič pa bo moral vrniti 40.000 evrov z zamudnimi obrestmi od 26. februarja 2004.
Sodnica Marjeta Dvornik je v obrazložitvi sodbe pojasnila, da je tožilka Renata Vodnjov, ki je glede na Ruparjevo predkaznovanost zahtevala 14-mesečno zaporno kazen, prepričala senat.
Občina Tržič si je leta 2002 prizadevala urediti kanalizacijsko omrežje in se za posel dogovarjala s podjetjem Aquaplus ter njegovim predstavnikom v Sloveniji Jurijem Pinterjem. Ker sta imeli obe strani že precejšnje stroške, so februarja 2004 podpisali dogovor o njihovem medsebojnem priznanju.
Ker so Avstrijci z občine Tržič dobili izrecno zahtevo, da morajo izplačati 40.000 evrov, so to tudi storili. Po skupnem sestanku 26. februarja 2004, na katerem sta bila navzoča Rupar in svetovalec pri projektu Drago Štrafela, je Pinter prejel ček in ga še istega dne unovčil v banki v Lipnici.
Sodni senat je verjel pričama Juriju Pinterju in njegovi ženi Marijani, da je Rupar v gostišču nasproti lipniške banke vzel zavitek z denarjem in ga poprej tudi preštel ...
Glede na časovno oddaljenost dogodka se je tudi sodišče spraševalo o višini kazni. »Kljub temu menimo, da je zaporna kazen za to, kar je Rupar leta 2004 storil protipravnega, pravična. Gre tudi za višino premoženjske koristi in to, da je bila v tem primeru vpletena avstrijska družba. To meče slabo luč na našo državo.
Tedanji prokurist družbe Gerald Loew je na julijskem pričanju povedal, da 'pravne osebe v Avstriji plačujejo prek računov, to je negotovinsko, medtem ko je v Sloveniji in na Hrvaškem veliko poslov potekalo drugače ... To je slabo sporočilo!'« je še poudarila sodnica. Dejala je, da bi obsojenemu rada povedala še kaj več, a ker ga ni bilo na sodišču, je obrazložitev precej skrajšala.
Ruparjev zagovornik Rok Petrič je bil nad obsodbo začuden, saj mu ni jasno, kako je mogoče v dvomu izreči zaporno kazen. Napovedal je pritožbo na višje sodišče. O njej bo razmislila tudi sicer zadovoljna tožilka Renata Vodnjov, saj sodišče ni preklicalo pogojnih sodb iz leta 2009 in 2010 in izreklo enotne kazni.
Postopek se vleče že osem let
Z mešanimi občutki pa je s sodišča danes odhajal pooblaščenec občine Tržič Zorko Benedičič. Opozoril je na dolžino postopka, ki se je vlekel od leta 2004.
»Kakšna pravna država smo! In zadeva še ni pravnomočna ...« Benedičič se zaveda, da bo občina težko dobila denar, saj ji Rupar še zdaj dolguje del zneska, ko si je dal neupravičeno izplačati stroške bivanja delegacije v Franciji, poleg tega pa je že januarja razložil, da ne prejema ne plače ne nadomestila, da je žena brezposelna, da nima ne avtomobila in da niti solastnik hiše ni več ter da se preživlja s priložnostnimi deli.
Septembra 2010 je bil namreč nekdanji tržiški župan obsojen na šestmesečno pogojno kazen, ker si je dal neupravičeno izplačati 2460 evrov za stroške bivanja 17-članske tržiške delegacije julija 2003 v Franciji. Pristojni so zato že sprožili postopek za preklic pogojne obsodbe.
Aquaplus na gospodarskem oddelku kranjskega okrožnega sodišča od občine Tržič zaradi neuresničenega posla zahteva 494.279 evrov s pripadki in v tem zahtevku je tudi 40.000 evrov, kolikor jih je Pinter izročil Ruparju. Sklicani sta bili že najmanj dve obravnavi, vendar se je očitno čakalo na včeraj izrečeno sodbo.
