Tiskane izdaje
Ljubljana – Zaradi razmer v priporu, kjer je preživel nekaj več kot dve leti, Sašo Nose zahteva odškodnino. Toda postopek, ki poteka na ljubljanskem okrajnem sodišču, se bo nadaljeval po reviziji vrhovnega sodišča, ki v podobnem primeru odloča o višini odškodnine.
Včeraj, ko poravnalni narok ni uspel, je sodnica Sabina Lavrič po posvetu s pravobranilko Aleksandro Kisovec in pooblaščencem toženca, odvetnikom Janezom Ahlinom, za nedoločen čas preložila postopek, s katerim Sašo Nose od države zahteva 8920 evrov. Počakali bodo, da se konča podoben primer revizije na vrhovnem sodišču, ki bo odločilo o višini odškodnine.
Tožbe, kot je Nosetova, niso tako zelo redke, saj je morala Slovenija od leta 2011 zaradi odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu plačati kar nekaj odškodnin zaradi slabih razmer v zaporu oziroma zaradi ugotovitev, da slovenski zapori ne izpolnjujejo minimalnih zahtev Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja in kaznovanja. Do konca lanskega leta je to sodišče Sloveniji izdalo 18 tovrstnih sodb.
Glavni razlogi, zaradi katerih se je država Slovenija znašla na zatožni klopi ESČP in pozneje tudi na zatožni klopi naših sodišč, so predvsem huda prenatrpanost, prevelike omejitve za čas zunaj zaporniške celice, neustrezna zdravstvena oskrba in nezadostna varnost pred drugimi zaporniki oziroma izpostavljenost nasilju v ljubljanskem zaporu. Tako naj bi po nekaterih podatkih konec leta pravobranilstvo prejelo 55 tožb s skupno zahtevano odškodnino v višini 708.000 evrov.
Revizija na vrhovnem sodišču
Kolikšne bodo dosojene odškodnine, bo odvisno tudi od primera, ki zdaj poteka na vrhovnem sodišču in od katerega bo odvisno nadaljevanje Nosetovega primera. Pravnomočno obsojeni ropar sefov SKB zahteva odškodnino za čas od sredine marca 2012 pa do konca avgusta 2014, ko je bil v ljubljanskem zaporu na Povšetovi in preden je bil premeščen v zapor na Dob.
Revizija na vrhovnem sodišču je primer tožbe glede višine odškodnine, razloži Janez Ahlin: »Višje sodišče je potrdilo sodbo prve stopnje, a ker se nista strani strinjali z višino odškodnine, so sprejeli predlog za revizijo na vrhovnem sodišču.« Ko bo znana odločitev vrhovnega sodišča, se bo nadaljevala Nosetova tožba.
Ta odškodninska tožba ni edina tovrstna tožba Saša Noseta. Leta 2009, ko še ni bil obtožen za rop banke SKB, je zaradi duševnih bolečin, ki jih je preživel na delovnem mestu, tožil svojega delodajalca, podjetje PCA, kjer je delal kot varnostnik. Podjetje je tožil zaradi povezave z »ropom stoletja«, saj je bil, je trdil v odškodninski tožbi, on tisti varnostnik, ki so ga storilci zvezali, mu čez oči nalepili lepilni trak in ga na tleh pustili ležati sedem ur. Nose je za duševne bolečine najprej zahteval 18.900 evrov, potem pa je znesek znižal na 9300 evrov. Sodišče je razsodilo, da mu je podjetje plačalo 9300 evrov odškodnine z zamudnimi obrestmi in stroške postopka v višini 6242 evrov.
Pozneje se je izkazalo, da je sodeloval v največjem ropu v Sloveniji 1. novembra 2005. Takrat je pet ljudi - dva sta ostala neznanca - vlomilo v sef banke SKB in dolgih sedem ur z varilnimi aparati vlamljalo v 428 sefov. Pobegnili so s plenom, ki je bil najprej ocenjen na 32 milijonov evrov, potem pa so številko prepolovili na 17 milijonov evrov. Nose, ki je kot varnostnik v SKB pajdašem razkril vstopno kodo in seznam najemnikov, je bil obsojen na 14 let zapora in 1,3 milijona evrov kazni.
