Po takšnem dogodku nikoli več nisi popolnoma enak

Postojna – Po strelskem obračunu v izolski bolnišnici so takoj aktivirali tudi strokovnjake, ki so bili policistom, pričam, zdravstvenemu osebju in drugim v pomoč ter oporo. Situacija je zelo naporna, saj se je incident zgodil tam, kjer nihče ni pričakoval, vpletenih pa je veliko ljudi, pravita Blanka Simšič in Katja Hebar, psihologinji, zaposleni v policiji.

Zelo dobrodošla je tudi pomoč policijskega zaupnika, ki se skupaj s psihologi trudijo, da bi policisti in drugi lažje in učinkoviteje predelali stresne situacije. Čeprav po takšni izkušnji človek nikoli več ni enak, poudarjata sogovornici, večina z ustrezno pomočjo stvari spravi povsem pod nadzor.

Je bilo vaše delo kdaj tako naporno, kot je po incidentu v Izoli?

Osebno? Nikakor ne. Nekatere ljudi, tako ali drugače vpletene v tragedijo, osebno poznava že od prej, predvsem Katja, ker je bila prej policistka, zato je zanjo še toliko težje. Pa tudi na splošno je ta položaj drugačen in težji od prejšnjih. Osebno sva se močno angažirali, dobro je, ker se poznava in dobro razumeva in se lažje usklajujeva. Na terenu sva od vsega začetka. Odvisno od potreb in dneva imava skupinske debrifinge ali individualne pogovore. Nekaterim je lažje predelovati težave v skupini, drugi imajo raje osebna srečanja. Nekaterim veliko pomeni že, da vedo, da na nas lahko vedno računajo, a pomoč raje poiščejo v svoji socialni mreži. Situacija je prizadela veliko različnih enot, ne le ene, zato je tudi obseg dela temu primeren.

Tokrat je po psihološki pomoči spraševalo tudi zdravstveno osebje?

Da, že dan po dogodku so naju prosili, če bi lahko pomagali njihovemu osebju, kar sva naslednji dan tudi z veseljem storili. Dali sva jima še stike psihologov iz kliničnega centra, psihologov, ki sodelujejo s civilno zaščito, sami so še naknadno izbrskali nekatere podatke in se opremili z zunanjimi psihologi. Svojega sistema tovrstne pomoči namreč še nimajo.

V policiji je pomoč psihologov in policijskih zaupnikov že utečena. Verjetno tudi zato celo zdravstvenemu osebju, vsaj kar zadeva prvo psihološko pomoč, lažje pomagate?

Morda smo zaradi utečenega sistema psihološke pomoči v policiji res primeren naslov, saj se lahko hitro odzovemo, na žalost pa tudi zaradi izkušenj s preteklimi tragedijami že vemo, kaj je treba storiti. Težko dajeva strokovno oceno, a zdi se nama, da so tudi zdravniki naravnani podobno kot policisti, češ da se njih takšne tragedije in druge stresne situacije ne smejo dotakniti. Pa temu še zdaleč ni tako.

Se samopodoba policista, da mora biti odporen na stresne situacije, iskanje pomoči pa ga naredi šibkega, počasi razblinja?

Da, vse bolj. Večkrat je najtežje vzpostaviti prvi stik, ko je led prebit, vidijo, da smo tudi mi povsem normalni ljudje. Dokler te ne poznajo, si mislijo, pa kaj bo meni psiholog. Prav zato je pomembno, kako se vzpostavi prvi stik s policistom, ki je zaradi službe ali osebnih težav v težki in stresni situaciji. Če bi kdo moral na silo na pogovor k nam, to ne bi imelo prav nobenega smisla, ker bi to prej doživel kot še eno breme.

Kakšni so najpogostejši strahovi tistih, ki jih obravnavate po izolskem streljanju?

Da bi na mestu žrtve lahko bil prav vsak drug v uniformi. Storilec je namreč streljal na uniformo, ne na človeka kot posameznika. Situacija je še posebno specifična, saj si nihče ni predstavljal, da se streljanje lahko zgodi v bolnišnici. Razmišljajo o tem, da so zdravnikovi otroci ostali brez očeta, kaj če bi tudi moji, in podobno. To se potem posploši na še sto in eno drugo situacijo. Njihov pogled je usmerjen v prihodnost, kako naprej, se kaj takšnega še lahko zgodi, kako bo poskrbljeno za varnost in podobno. Popolnoma razumljiva vprašanja, ki pa jih je lažje predelati s strokovno pomočjo.

Ali kdo tudi razmišlja, da bi zapustil službo?

Tudi to se v pogovorih pojavlja. V zadnjih letih je bilo že nekaj hudih incidentov v policijskih vrstah. Marsikdo si zato postavlja vprašanje, ali sem neumen, da za 700 evrov opravljam takšno službo, doma pa imam otroke. Spet lahko rečeva, da so takšni pomisleki povsem normalna posledica glede na situacijo.

Bodo ti, ki so v dogodek najbolj vpleteni (osebno ali pa sorodniki, prijatelji žrtve), to lahko predelali tako, da jih ne bo oviralo pri vsakdanjemu delu?

Po takšnem dogodku nikoli več nisi popolnoma enak. Večini ljudi z ustrezno pomočjo, strokovno ali pa iz svojega okolja, uspe stvari tako spraviti pod nadzor, da normalno delujejo. Vendar je veliko dejavnikov, denimo, kakšno podporo ima nekdo v svojem okolju, kako čvrsto strukturo je imel od prej, morebitne osebne težave, kakšne preizkušnje je že prestal, ali ima dostop do strokovne pomoči … Ni lahko in včasih lahko traja zelo dolgo, a večina ljudi to uspešno premaga.

Se lahko zgodi, da bi po takšnih dogodkih zaradi previdnosti ali strahu policist službo vzel manj zavzeto, s tako velikim zadržkom, da bi bila ogrožena varnost državljanov?

Ne. Naše izkušnje so, da policisti po takšnem dogodku postanejo hipersenzitivni, so previdnejši, delajo bolj premišljeno, a delo vseeno opravijo zavzeto. Ko se je treba odzvati, se odzovejo. Takšnih, ki bi rekli, ah, država ne poskrbi za mojo varnost, kaj bom jaz zdaj tvegal, ni. To si upava trditi. Gotovo pa bolj pazijo na svojo varnost, verjetno bodo postali vse previdnejši v postopkih z ljudmi, prej si bodo nadeli neprebojni jopič.

Kakšne situacije so za policijske psihologe najtežje?

Verjetno tiste, kjer ne veš, ali lahko kaj narediš ali ne. Tako kot za policiste je tudi za nas težje, ko obravnavamo primere, v katerih so vključeni otroci. Naj se ne sliši nenavadno, ta zadnja tragedija je gotovo ena težjih situacij, a vendar je po drugi strani najino delo tu tudi lepo in nagrajujoče, ker vidiš uspeh, ljudje so pripravljeni poiskati pomoč. Odziv je dober odziv, opazen je napredek v našem delu. Je zelo težko, a so tudi sadovi našega truda.

Ali na splošno opažata razliko med spoloma pri dovzetnosti za posamezen tragični dogodek in pri iskanju pomoč?

Čeprav se navadno kar sam ponuja odgovor, da so ženske bolj občutljive, dovzetne, ni prav nobenega pravila. Včasih je zanje težje le, ker se morajo zdeti oziroma si želijo biti enakovredne moškim. Pomoč tako ženske kot moški iščejo približno enako, odstopanj ni. Najožji sodelavci so vedno najbolj prizadeti, zato se psihologi njim najprej in kar najbolj posvetimo, poskrbimo pa tudi za vse druge, vključno s svojci in družinskimi člani.

Prosijo tudi za anonimnost?

Da, seveda. Včasih psihološko pomoč poiščejo tudi zunaj matične policijske uprave, prav zato, da se ne bi izvedelo. Za druge pa to spet ni tabu in se brez sramu obrnejo po pomoč. Zelo dobro se obnesejo policijski zaupniki, saj se nekateri raje najprej odprejo članu kolektiva.

Kdo vama zagotavlja pomoč, saj se vaju določene stvari gotovo tudi dotaknejo?

Odvisno. Midve se včasih pogovoriva že med usklajevanjem, kako se bova pomoči lotili, že takrat obdelava, predelava različne stvari. Po koncu dela si izmenjava mnenja, izkušnje, narediva povzetek. S kolegi psihologi in zaupniki se o tem pogovarjamo na intervizijah in supervizijah. Tudi v teh dneh so naju nekateri od njih poklicali in nama je pogovor z njimi koristil za razbremenitev. Nerealno bi bilo pričakovati, da mi kakšnega pogovora ali pomoči ne potrebujemo. Razlika pa je gotovo v tem, da se mi zavedamo, da je pomembno pojasniti težave, strahove, pomisleke v sebi. Gotovo morava najprej poskrbeti zase, da pozneje lahko za druge.