Tiskane izdaje
Ljubljana - Ker je vrhovno sodišče ugodilo reviziji, bo moralo okrožno sodišče vnovič odločati, ali je Vitoslav Türk dolžan povrniti Elesu 9,60 milijona evrov (z obrestmi od januarja 2002). Tolikšno škodo naj bi bil namreč nekdanji direktor povzročil s sklenitivijo dveh posredniških, domnevno škodljivih pogodb z Enronom.
Po sporni pogodbi iz decembra 2000 je namreč propadli gigant pobiral provizijo za italijanskemu kupcu prodano elektriko v letu 2001. Eles je s pogodbo o izvozu električne energije Enronovem hčerinskem podjetju IPG Power Limited London oziroma Enronu prodal električno energijo po ceni 39,66 evrov na megavatno uro, čeprav bi lahko iztržil bistveno več, trdijo v Elesu. Türk je menda s to pogodbo iztržil 7,24 milijona evrov manj kot bi lahko, s pogodbo o uvozu pa naj bi bili preplačali električno energijo za 3,35 milijona evrov glede na pogodbeno ceno 29,02 za megavatno uro in takratno povprečno tržno ceno, ki je bila okrog 21,50 evrov za megavatno uro.
Türk naj bi po trditvah Elesa avtoritativno vsilil svojo odločitev pri sklenitivi pogodbe z Enronom, Türk pa po drugi strani zatrjuje, da sta bili pogodbi sklenjeni na podlagi pooblastila nadzornega sveta Elesa in naročila resornega ministrstva, električna energija pa da je bila prodana po najvišji in kupljena po najnižji možni doseženi ceni.
Trdi tudi, da je s tema posloma Eles dosegel velik finančni učinek in za 8,58 milijard takratnih tolarjev povečal prihodek od prodaje električne energije v primerjavi z obdobjem pred njegovim direktorovanjem (Türk je bil za direktorja imenovan 19. oktobra 2000 za dobo štirih let, a je bil 11. januarja 2001 razrešen, ponovno je bil direktor med 23. februarjem 2006 in 2. aprilom 2009, ravno v teku te pravde, direktorski stolček je bil zasedel spet januarja letos, a le za nekaj mesecev).
Absolutne kršitve pravic določb pravdnega postopka
IPG je bil po Türkovih besedah najboljši kupec, ki je ponudil najboljšo ceno in prvovrstno zavarovanje plačila. Eles je ravno prek bančne garancije po propadu Enrona dobil v celoti plačano vso količino prodane elektrike do prenehanja pogodbe po njeni odpovedi konec novembra 2001. Slednje je eden od faktorjev, ki ga je okrožno sodišče upoštevalo pri svoji presoji, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek Elesa, češ da cena ni edini odlučujoči element pri sklepanju pogodb.
Okrožno sodišče je namreč razsodilo, da Elesu ni uspelo dokazati, da mu je Türk s svojim ravnanjem s sklenitvijo obeh pogodb povzročil škodo, oziroma da bi lahko električno energijo prodal po višji oziroma kupil po nižji ceni. Türk je po mnenju sodišča torej ravnal tako, kot je potrebno, in je svojo dolžnost izpolnjeval pošteno in vestno, takšnemu stališču pa je pritrdilo tudi višje sodišče.
A sta sodišči zagrešili absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, je ugotovilo vrhovno sodišče, ki je ugodilo reviziji Elesa. Okrožni sodniki bodo morali ponovno pretehtati zadevo, odmevna zgodba o poslih z Enronom pa se tako deset let po vložitvi odškodninske tožbe vrača na začetek.
Vrhovni sodniki so namreč pritrdili pooblaščenki Elesa odvetnici Maji Guštin iz odvetniške družbe Čeferin, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal Eles, s čimer je kršilo Elesovo ustavno pravico do izjave v postopku. Zgolj pojasnilo, da za ugotovitev pravno pomembnih dejstev izvedba teh dokazov (postavitev izvedenca, zaslišanje Türkovega naslednika Vekoslava Korošca, nekdanjega izvršnega direktorja Elesove družbe Trgel Klemna Podjeda in nekdanje direktorice Elesovega splošnega sektorja Marjete Marcon, Ulricha Duppenthalerja pa o pogajanjih za prodajo elektrike s švicarsko družbo BKW) ni pomembna, namreč ne pomeni ustrezne obrazložitve.
S tem je bila Elesu kršena tudi ustavna pravica do pritožbe in čeprav je drugostopenjsko sodišče pojasnilo, zakaj izvedba posameznih dokazov ni potrebna, s tem napake ni mogoče sanirati. Sodišče prve stopnje bo moralo v skladu z navodili vrhovnega sodišča bodisi izvesti predlagane dokaze bodisi njihovo neizvedbo ustrezno obrazložiti.
