Pogrešani in umorjeni? V Sloveniji ta hip pogrešajo 219 ljudi

Ljubljana – V Sloveniji policija vsako leto dobi med 250 in 300 prijav pogrešanih odraslih oseb in okrog 50 prijav pogrešanih mladoletnikov. Večina se sama hitro vrne, za nekaterimi pa ne iskanja ne poizvedovanja v tujini ne dajo rezultatov. Med temi je nekaj odstotkov takšnih, ki jih (živih) nikoli ne bodo našli.

Te dni so tudi zadnje upanje, da se je morda zatekel kam v tujino, dokončno izgubili starši pogrešanega Jureta Erjavca iz Sel pri Dolenjskih Toplicah, ki so ga nazadnje videli 25. februarja 2012. Starši so njegovo izginotje prijavili naslednjega dne in policisti so sprožili več iskalnih akcij.

Iskali so v delu porečja reke Krke, v kraških breznih, pregledali so kraje, kjer se je večkrat zadrževal, in tiste, kjer bi lahko bil po mnenju oseb, s katerimi so se pogovarjali o njegovem izginotju. A so bili neuspešni. Opravili so veliko pogovorov in za njim poizvedovali pri tujih varnostnih organih, skupaj so v tem primeru naredili 500 dokumentov. Ker so sumili, da je bil žrtev umora, so se nato osredotočili na motiv in v drugi polovici maja so le pridobili informacije, ki so bistveno pripomogle, da so 3. junija njegovo truplo našli v betonskem vodnjaku ob zidanici na območju Dolnjega Suhorja.

Na podlagi podatkov iz kartona o zobnem statusu je bila med obdukcijo potrjena identiteta pogrešanega, ugotovili so tudi, da je bil umorjen s štirimi streli iz neugotovljenega strelnega orožja. Zaradi umora so prijeli 24-letnega Mirana Pluta iz okolice Novega mestu, ki naj bi Erjavcu vzel življenje zaradi 3000 evrov. Zdaj je v priporu.

Istega dne so policisti sicer odkrili tudi truplo 62-letnega Alojza Podlogarja, ki so ga sosedje nazadnje videli 9. aprila. Njegovo truplo so odkrili v kleti 27-letnega soseda Zarifa Rizvića, ki ga je Podlogar marca prijavil, da mu je ukradel 8300 evrov, medtem ko je bil pri njem na večerji.

Rizvić naj bi v kleti z gasilnim aparatom Podlogarja zaradi spora o tatvini večkrat udaril po glavi, nato pa truplo zvlekel v klet, glavo prekril s PVC-folijo, v nadaljevanju pa poskušal z raznimi mili ter osvežilci zraka in posipanjem trupla z lepilom za keramiko prikriti smrad, a ni bil uspešen. Tudi zanj je bil odrejen pripor.

Prijava pogrešanja ne zastara nikoli

Policija je tako po besedah Marjana Fanka, direktorja Uprave kriminalistične policije na Generalni policijski upravi, preiskala vse umore in uboje od leta 2007 (za zadnji neraziskan primer velja umor zadnjega septembra 2007, ko je pred domačo hišo v Rožni dolini neznanec ustrelil 23-letnega Gregorja Trajkova). A gre za vse umora in uboje, za katere policija ve. Ne slepijo se, da med tistimi, ki so izginili in so se za njimi izgubile vse sledi, ni še več umorjenih.

V Sloveniji trenutno pogrešajo 219 ljudi, najstarejši dosjeji pa segajo v 60. in 70. leta prejšnjega stoletja. Nihče ne ve, koliko teh je bilo umorjenih. Prijava pogrešanja sicer ne zastara nikoli, prav tako je zastaranje umorov povezano z dolgimi časovnimi okviri, ob tem opozarja Fank. »Še posebej pa so pod drobnogledom primeri, pri katerih bi lahko bilo pogrešanje povezano s kaznivim dejanjem, tudi zaradi negotovosti, s katero so soočeni svojci pogrešane osebe,« je poudaril, kakor je bilo tudi v Erjavčevem primeru.

Fank je pojasnil, da je po nekaterih ocenah med dolgotrajno pogrešanimi od tri do pet odstotkov tistih, ki so bili umorjeni. Težave, s katerimi se srečujejo policisti in kar otežuje preiskave (to se je izkazalo tudi v obeh zadnjih primerih), so, da policija ne ve za kraj kaznivega dejanja. Tako ni mogoče opraviti ogleda in najti sledi, ki bi pripeljale do storilcev. Tudi v teh dveh primerih sta storilca, eden bolj in drugi manj uspešno, skrila trupli. Erjavčevo truplo je storilec odvrgel v vodnjak, za katerega je vedel, da ga nihče ne uporablja, saj je pripadal zapuščeni zidanici v bližini njegove zidanice.

Ni vsako izginotje že razlog za preplah

Policija skoraj vsak dan dobi prijavo o pogrešani osebi. Status pogrešanega sicer dobi vsak, ki je iz znanih ali neznanih vzrokov odsoten iz določenega okolja in je policija o tem obveščena. Ta lahko tudi sama zazna izginotje in začne z iskanjem. Glavni element pogrešanosti je nenadna in nepričakovana odsotnost iz kraja, kjer je oseba dotlej prebivala. Odsotnost mora biti daljša od običajne, predvsem pa nepojasnjena.

Policija v vsakem konkretnem primeru oceni, ali obstajajo znaki, ki kažejo na to, da je oseba res pogrešana. Nekajurna nepojasnjena odsotnost odrasle osebe (v mestu, brez drugih sumljivih ali nenavadnih okoliščin) še ni znak za preplah. Odsotnost starejših, ki so denimo odšli na sprehod v naravo in se niso vrnili, pa zahteva ukrepanje. Enako je tudi pri pogrešanih otrocih, ko je policija še posebno pazljiva. Sogovornik pojasnjuje, da je treba pri mladostnikih ukrepati takoj, ko mladostnik nepojasnjeno izgine.

Da je oseba pogrešana, lahko prijavi vsak, ne glede na to, ali gre za sorodnika, znanca, prijatelja ali soseda. Za policijo je pomembno le, da dobijo karseda veliko podatkov o pogrešanem, saj ti omogočajo uspešnejše iskanje.

Velika večina, med 60 in 70 odstotkov tistih, ki jih išče policija, se samih vrne domov. Še nekaj jih najde policija, predvsem mladoletnike, ki so zaradi najrazličnejših razlogov pobegnili od doma. Včasih pa je potrebno tudi sodelovanje s tujimi varnostnimi organi, predvsem z Europolom in Interpolom.

So pa tudi takšni, ki jih najdejo mrtve. Ne gre le za žrtve kaznivih dejanj. Nekateri so naredili samomor, omagali ali pa doživeli nesrečo. Zelo je pred leti odmeval primer, ko so v polu, najdenim pod viaduktom Goli vrh, našli trupli zunajzakonskih partnerjev, ki sta nekaj mesecev prej zletela s ceste in umrla na kraju nesreče.