Pomembno je, kako poročamo o nasilju nad ženskami in v družini

Ljubljana – Ob včerajšnjem dnevu žena je društvo SOS telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja v Cankarjevem domu pripravilo posvet Nasilje nad ženskami in nasilje v družini – kako ustrezno poročati. Sogovorniki so se strinjali, da način poročanja lahko pripomore k drugačnemu, ustreznejšemu odzivu na nasilje.

Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer je med drugim opozorila na velik pomen medijskih poročil o nasilju nad ženskami in v družini pri ozaveščanju javnosti, prek nje pa tudi ozaveščanju državnih organov, katerih poglavitna naloga je, da ustrezno, učinkovito zaščitijo žrtve nasilja. Kot je poudarila, se večina družb na svetu srečuje z različnimi oblikami nasilja nad šibkejšimi, ki ni samo fizično, táko, ki ga je mogoče dokazati s poškodbami, ranami in zlomi, temveč tudi psihično, spolno in ekonomsko. Zato je po njenih besedah ključno, da žrtve stopijo iz anonimnosti in seznanijo javnost s svojimi stiskami, javnost pa naj nato pritisne na državne organe, da z različnimi mehanizmi nasilje reducirajo na najnižjo možno raven oziroma na razmere, ko nasilja sploh ne bi bilo. Zavzela se je, da vsi, ki so na različne načine vpeti v boj proti nasilju nad ženskami in v družini, po najboljših močeh uresničujejo cilj ničelne tolerance, saj je le to zagotovilo, da bo nasilja manj.

Neustrezne informacije, neustrezno poročanje

Lucy Rios in Deborah DeBare iz Koalicije za boj proti družinskemu nasilju iz ZDA sta zbranim predstavili njihove izkušnje pri sodelovanju z mediji. Kot sta povedali, so bili v koaliciji dolga leta precej nezadovoljni s poročanjem o nasilju na ženskami in v družini, pri čemer so odgovornost za neustrezno poročanje pripisovali novinarjem, češ da nimajo posluha za trpljenje ljudi. Po nekaterih pogovorih pa so ugotovili, da je neustrezno poročanje večinoma posledica neustreznih informacij, ki jih novinarji dobijo o posameznih primerih družinskega nasilja. Izkazalo se je, da je prvi vir informacij skoraj vedno policija, ki zaradi razumljivih razlogov o dogodku ne pove vsega. In pri informacijah policije se zgodba ponavadi konča.

Kot sta povedali ameriški gostji, so se v koaliciji lotili dolgoročnejšega programa tesnejšega sodelovanja z novinarji, pri čemer jim ponudijo tudi druge informacije, ki jih priskrbijo posamezniki, ki se z nasiljem nad ženskami in v družini ukvarjajo vsak s svojega zornega kota. Neustrezno poročanje o nasilju v družini sta ponazorili s kronologijo poročanja o dogodku, ki se je v mirnem okolju manjšega ameriškega mesta zgodil pred leti. Mož je najprej zadavil svojo ženo, nato pa v garaži z avtomobilskimi izpušnimi plini storil samomor. Prvo poročilo v krajevnem časopisu je nosilo naslov »Pri nas se kaj takega ne dogaja«, članek pa je bil opremljen s fotografijo sprehajalca, ki brezskrbno uživa na sprehodu v mirnem, idiličnem podeželskem okolju. Površen bralec, ki na hitro preleti le naslov, pogleda fotografijo in besedilo zgolj ošvrkne s pogledom, je tako dobil povsem napačen vtis o tem, kaj se je dejansko zgodilo.

V naslednjih dneh je poročevalec zbral še nekaj podatkov, tokrat tudi od sosedov, sorodnikov in ljudi, ki se ukvarjajo z bojem proti nasilju, in izkazalo se je, da se je nasilje v družinskem krogu vleklo že desetletja, da se je dejansko začelo že, ko sta bila pokojna še gimnazijca. Celotna vzročna zveza dogodka s tragičnim koncem je po tem poročanju dobila povsem novo razsežnost in je med prebivalci povzročila drugačno zavedanje in odzivanje na nasilje v njihovi okolici.

Gostji sta poslušalcem postregli še s podatkom, ki nazorno kaže, kakšen vpliv na splošno dojemanje nasilja med ljudmi ima celovito in natančno poročanje o tovrstnih dogodkih. Kot sta povedali, je v lokalnem okolju leta 1997 skoraj 48 odstotkov vprašanih menilo, da so ženske same krive, da so možje nasilni do njih, po zgolj sedmih letih boljšega sodelovanja z mediji pa se je ta številka prepolovila.