Pomembno je, kako se je o dogodkih poročalo

Ljubljana – Trije pazniki, ki so se prepoznali v članku, v katerem je tednik Reporter junija 2008 pisal o domnevnih nepravilnostih v zaporu na Dobu, so s tožbo izterjali odškodnino od izdajatelja tednika. Ljubljansko okrajno sodišče jim je prisodilo skupaj 11.000 evrov, sodba pa še ni pravnomočna.

Novinar Nenad Glücks je tedniku Reporter v članku Dolenjski Abu Graib opisoval razmere v našem navječjem zaporu in med drugim navedel, da naj bi obstajala skupina sadističnih nasilnežev, ki ponoči pogosto pijani vdirajo k zapornikom in jih zverinsko pretepajo, ko ni nadrejenih. Avtor je nekaj paznikov naštel z vzdevki oziroma imeni in s tem, ugotavlja sodišče, razkril njihovo identiteto.

Članek je v javnem interesu, problematičen je slog

Toženi izdajatelj Reportera, podjetje Prava smer, ki ga zastopa odvetnik Dean Gončin, je vztrajal, da je članek napisan v javnem interesu, avtor pa je bil prepričan v resničnost zapisanega in je izjave zapornikov ocenil za verodostojne. V drugih medijih je pred tem prebral, da je bila imenovana skupina, ki preučuje domnevno neprimerno ravnanje paznikov, kar so mu potrdili tudi na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij, v uradu varuhinje človekovih pravic pa so mu potrdili, da so prejeli obvestilo o povečanem nasilju paznikov v zaporu na Dobu.

Policija je dejansko ovadila sedem paznikov, komisija pa sklenila, da je devet od enajstih paznikov kršilo pooblastilo uporabe fizične sile, a so bile ovadbe kasneje zavržene, disciplinski postopki pa ustavljeni. (Zaradi objave zgodbe o domnevnem pretepanju zapornikov potekajo še sodni postopki zoper druge medije.)

Sodišče meni, da ni bistveno, ali so se zlorabe v zaporu dogajale ali ne, temveč kako se je o zlorabah (resničnih ali domnevnih) poročalo. Sodišče ni dvomilo, da je tema, ki jo članek obravnava, družbeno pomembna in je zato obstajal interes javnosti, da se seznani s takšnimi informacijami, a je drugo vprašanje način poročanja, kjer se prepletata dejstvo, da je novinar zapisal imena oziroma vzdevke paznikov in s tem razkril njihovo identiteto, ter slog pisanja. Pri paznikih v zaporu ne gre za intimno sfero delovanja posameznika, saj so na delovnih mestih, ki so kot celota izpostavljeni družbeni kritiki, a vendarle niso javne osebe, saj niso javni uslužbenci na vodilnih položajih.

Pazniki, ki mučijo zapornike in se izživljajo nad njimi, bi lahko postali relativno javne osebnosti, kar bi lahko upravičevalo razkritje njihove identitete, a bi bilo po mnenju sodišča to upravičeno le, če bi bile obtožbe o mučenju in sadizmu podkrepljene s trdnimi dokazi (z obsodilno kazensko sodbo, s fotografijami).

Slog pisanja je sodišče opredelilo kot izrazito negativen, oster, šokanten, ki poleg opisov oziroma dejstev o domnevnem načinu izživljanja vsebuje tudi psihološke oznake. Takšno pisanje samo po sebi, pojasnjuje sodišče, ni nedopustno, včasih je celo prav, da novinarji opozorijo na določen družbeni problem in pritegnejo pozornost otopele javnosti s tako šokantnim načinom pisanja, a je v takšnih primerih potrebna posebna previdnost, še zlasti če se pri tem razkrije identiteta posameznikov, ki niso absolutno javne osebnosti.

Čeprav sodišče verjame novinarju, da ni nameraval nikogar žaliti, poudarja, da bi se moral zavedati, da članek pri bralcu ustvari skrajno slab vtis o osebnostnih lastnosti tožnikov (ti so tožbo vložili prek Jožefa Klavdija Novaka iz Odvetniške družbe Čeferin).

Sodišče: Bil je čezmeren poseg

Sodišče je upoštevalo, da je svoboda izražanja za novinarje širša kot v primeru, ko ne gre za novinarsko poročanje, in da želijo mediji s takšnimi besedili pritegniti pozornost bralcev, a je bila meja po mnenju sodišča vendarle presežena.

Avtor je imel utemeljen vzrok verjeti, da se določene zlorabe v zaporu na Dobu dogajajo, in je o tem pisal z vso pravico in legitimnostjo, ni pa mogoče skleniti, da je imel utemeljen vzrok verjeti v resničnost tega, da so dejanja storile osebe, navedene z imeni.

Novinarjevo ravnanje je sodišče označilo za neustrezno in premalo skrbno glede na standarde poklicnega novinarstva, poseg v osebnostne pravice tožnikov pa je bil z upoštevanjem širokega polja svobode novinarskega izražanja prekomeren.

Podjetju Prava smer je zato naložilo plačilo odškodnine trem paznikom. Če bo sodba obveljala, bo moralo enemu odšteti 4000, drugima dvema pa po 3500 evrov z obrestmi od vložitve tožbe junija 2011, povrniti pa jim bo moralo tudi 2232 evrov pravdnih stroškov.