Tiskane izdaje
Ljubljana - Ustavno sodišče je pritrdilo Sašu Hribarju, da sta okrožno in višje sodišče kršili njegovo pravico do svobode izražanja, ko sta ugodili tožbi nekdanjega urednika razvedrilnega programa nacionalne televizije Petra Radovića in Hribarju zaradi izrazov turbo anus, tampon cona, homo erectus, s katerimi se je odzval na Radovićevo cenzuro, naložili plačilo odškodnine.
Odločitev ustavnih sodnikov, ki so se tako postavili v bran pravici do svobode izražanja, je v skladu s siceršnjo prakso ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).
Okrožno sodišče je Radoviću namreč prisodilo 3000 evrov odškodnine, ker da je šlo pri ravnanju Hribarja za žaljenje, ki ga ni mogoče upravičiti s satirično svobodo oziroma ki ga ne varuje pravica do svobodnega izražanja. Sodišče se je sicer strinjalo s Hribarjem, da ima javnost nedvomno pravico biti obveščena o cenzuri satire, a je menilo, da sta način, ki ga je izbral, ter njegov odziv na ravnanje Radovića neprimerna in žaljiva.
Radović je namreč cenzuriral del oddaje 10. oktobra 2009, v kateri je Hribar predsednico Nove Slovenije Ljudmilo Novak vprašal, ali bi bila za stranko rešitev, če bi vajeti prevzel Jože Možina, takratni direktor TV Slovenija, ki ga je bil politični analitik Boštjan M. Turk označil za najboljšega slovenskega politika. Hribar se je s spornimi izrazi, kot je pojasnjeval, odzval na Radovićevo odločitev, da je oddajo »potisnil v nočni termin«.
Hribarjev odziv na predhodno cenzuro satire
Višje sodišče se je strinjalo z okrožnim, da je način, kako je Hribar obračunaval z Radovićem, neprimeren in žaljiv, a je izjave razmejilo med tiste, ki jih je izrekel v svoji televizijski oddaji, in tiste za različne druge medije. Tako meni, da za žalitve, izrečene na televiziji v okviru takratne satirične oddaje Hri-bar, velja drugačen, višji tolerančni prag kot za besede, ki jih je izrekel na Radovićev račun v drugih medijih v obliki intervjuja in niso varovane s satiro kot obliko umetniškega izražanja.
Odškodnino so sicer znižali na 2000 evrov, a je Hribar, prepričan, da sta sodišči kršili njegovi ustavni pravici do enakega varstva pravic in do svobode izražanja, ki jo zagotavlja tudi evropska konvencija o človekovih pravicah, po odvetniški družbi Čeferin vložil ustavno pritožbo. Ustavni sodniki so jo sprejeli v obravnavo, ker so presodili, da gre za ustavnopravno pomembno okoliščino, v svojih dosedanjih odločitvah, ki so se nanašale na kolizijo svobode izražanja s pravicami drugih, pa tega vidika niso posebej obravnavali.
Ali so stališča sodišč sprejemljiva z vidika ustave
Tokrat so tako odločali, ali so izrazi turbo anus, tampon cona, homo erectus in podobni, s katerimi je Hribar označil nekdanjega urednika razvedrilnega programa nacionalne televizije, neprimerni in žaljivi, kot menijo sodniki okrožnega in višjega sodišča, ali pa Radovićevo ravnanje, ki je spodbudilo Hribarjeve izjave, izrečene pod okriljem svobode izražanja, vendarle izključuje njihovo protipravnost. Presojali so, ali so stališča sodišč sprejemljiva z vidika ustave oziroma ali sta sodišči pri tehtanju upoštevali vse ustavnopravne odločilne okoliščine ter vzpostavili ustrezno ravnovesje med človekovima pravicama v luči presoje ustavnega sodišča in ESČP.
Kot poudarjajo ustavni sodniki, ki so odločitev sprejeli soglasno, je treba upoštevati zlasti kontekst, v katerem so bile izrečene sporne izjave, in ne zadošča upoštevanje le vsebine izjav, v okviru tehtanja pa je treba ovrednotiti tudi predhodno ravnanje Radovića, njegov takratni položaj vodstvenega delavca javne televizije in presoditi, ali je s svojim ravnanjem izzval Hribarjeve sporne izjave. A sodišči nižje stopnje v svojo presojo spornih izjav nista vključili konteksta Hribarjevih izjav in nista ugotavljali dejanske podlage zanje, še posebno nista ovrednotili trditve, da so bile Hribarjeve besede odziv na Radovićevo cenzuro satirične oddaje na nacionalni televiziji.
Prav tako nista upoštevali, da je v okviru pravice do svobode izražanja varovan tudi slog kot oblika izražanja in ne le vsebina izjav, poudarjajo ustavni sodniki. Ti menijo, da sta okrožno in višje sodišče s tako odločitvijo kršili Hribarjevo pravico do svobode izražanja, zato so obe sodbi v delu, ki se nanaša na naloženo plačilo odškodnine zaradi izjav v intervjujih različnim medijem, razveljavili.
Takšna odločitev »je bila potrebna tudi zaradi zastrašujočega učinka, ki bi lahko negativno vplival na bodoče primere izmenjave mnenj in stališč o pomembnih družbenih in političnih vprašanjih«, pojasnjuje svojo odločitev ustavno sodišče in dodaja, da bi lahko nižje sodišče, ki bo moralo v ponovljenem sojenju upoštevati stališče ustavnega sodišča, šele ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin odločilo, katera človekova pravica (Radovićeva pravica do časti in dobrega imena ali Hribarjeva pravica do svobode izražanja) ima prednost.
