Tiskane izdaje
Večkrat smo že pisali o kraji gesel za vstop v spletne banke, ki ga je izvajal Goldi72, kakor se je glasil Mihelčičev spletni vzdevek. Številnim podjetjem in samostojnim podjetnikom je poslal lažno elektronsko sporočilo s priponko s skrito kodo »Black shade«, ta je okužila operacijski sistem posameznega računalnika in mu omogočila neoviran dostop do uporabniških imen in gesel.
Z različnih računov je Goldi72 tako izmaknil skoraj milijon evrov, kaznivo dejanje pa poskušal prikriti tako, da je denar nakazal na račune najmanj petnajstih pomagačev. Mule, kot se imenujejo tovrstni pajdaši v svetu spletnega kriminala, so plen dvignile in mu ga izročile v zameno za ustrezno provizijo.
Najprej zanikal, nato priznal
Mihelčič, ki so ga v pripor odpeljali marca 2013, je nekaj časa vztrajno zavračal kakršno koli krivdo. A bolj ko se je proces vlekel, manjša je bila njegova odločenost dokazati, da za hekerskimi napadi ne stoji on. Maja 2014 je najprej priznal osem kaznivih dejanj napada na informacijski sistem in si prislužil dve leti zapora, tri mesece kasneje pa se je pokesal še za 38 nadaljevanih kaznivih dejanj velike tatvine ter nabral še štiri leta in štiri mesece zapora. Vendar se je priznanju navkljub tožilstvo pritožilo in višje sodišče mu je kazen zvišalo na šest let (tožilstvo mu je sprva sicer za priznanje krivde ponujalo dolgih 22 let zapora). »Absolutno ne priznavamo, ker ravnanja pod obtožbo niso kazniva dejanja,« pa je decembra lani povedal Mihelčičev odvetnik Andrej Kac, ko so Mihelčiča spet povabili na sodišče zaradi očitkov poskusa pranja denarja.
Postopek se sicer na sodišču še ni začel, medtem pa je vrhovno sodišče izdalo sodbo za Saša Roga, enega od njegovih pomagačev, in ga oprostilo obtožbe pranja denarja. Njegov zagovornik Marko Rajčevič Lah meni, da je sodba pomembna tudi za druge podobne postopke, vsekakor pa za postopke zoper Mihelčiča in njegove sodelavce: »Sodba vrhovnega sodišča pomeni radikalen poseg v dosedanja sodno prakso v zvezi s takimi kombinacijami, kjer so bili storilci obenem obsojeni za predhodno kaznivo dejanje, na primer veliko tatvino, nato pa še za pranje denarja, pri tem pa je bilo predhodno kaznivo dejanje v obtožbah in sodbah opisano praktično enako kot kaznivo dejanje pranja denarja, kar je izjemen kazenskopravni absurd,« je povedal zagovornik, ki se čudi, da so sodišča, tudi višja, potrjevala take sodbe, in dodal, da gre verjetno za nerazumevanje pojavnih oblik pranja denarja.
Blokada urada za preprečevanje pranja denarja
Rajčevič Lah je s svojimi argumenti neuspešno prepričeval tako okrožno sodišče v Krškem, kjer je potekal postopek zoper četverico Mihelčičevih pomagačev, kakor tudi višje sodišče v Ljubljani. Rogo je bil namreč skupaj z Darkom Gužvićem, Damirjem Đogićem in Janom Pelkom na prvi in drugi stopnji obsojen, da je skušal zakriti izvor denarja, za katerega je vedel, da je nezakonitega izvora. Šlo je za 20.000 evrov, ki jih je Mihelčič pred tem prenesel z računa družbe Darsad, d. o. o., na Pelkov transakcijski račun. Da bi omogočili legalen gotovinski prenos denarja v promet in zakrili njegovo sledljivost, sta Rogo in Gužvić prek Đogića nagovorila Pelka, da je odprl račun v NLB in avgusta 2012 napovedal dvig večje vsote gotovine, je četverici očitalo tožilstvo. Ko so bila sredstva nakazana, je hotel Pelko dvigniti gotovino in jo izročiti Đogiću, ta pa bi jo izročil Rogu, a jim to ni uspelo, saj je urad za preprečevanje pranja denarja denar pravočasno blokiral.
Obtoženi so bili na krškem sodišču sicer obsojeni zaradi več kaznivih dejanj – Pelko le zaradi poskusa pranja denarja, preostali pa poleg tega tudi zaradi pomoči pri nadaljevanem kaznivem dejanju velike tatvine, zatajitve in ponarejanja listin. Rogo je bil tako skupaj obsojen na triletno zaporno kazen in stransko denarno kazen, medtem ko so jo drugi odnesli ceneje, z delom v splošno korist oziroma pogojno zaporno kaznijo.
Na pranje denarja
