Tiskane izdaje
Ljubljana – Te dni se po spletu in socialnih omrežjih znova širi obvestilo o tem, kako je neznanec v belem kombiju, tokrat na območju Preske pri Medvodah, v vozilo vabil otroke.
Čeprav se je prijava izkazala za neresnično oziroma zmotno, je med ljudmi izzvala ogorčenje in paniko. Policija seveda poziva k previdnosti, a ob tem opozarja na dezinformacije, ki se pogosto pojavljajo.
Vsake toliko časa prek spleta in medijev zakrožijo zgodbe o vozniku belega kombija, ki vabi in nagovarja otroke. V Sloveniji dokazanega primera, da bi se nekdo pripeljal z vozilom, pod pretvezo v vozilo zvabil neznanega otroka in ga ugrabil, še niso obravnavali.
Prav tako so povsem iz trte izvite govorice, kako so v enem od nakupovalnih centrov v Ljubljani pred časom na stranišču našli otroka, ki so ga ugrabitelji že postrigli, da bi tako laže zakrili njegovo pravo identiteto. Primeri, ko nekdo na silo odpelje otroka ali ga strpa v vozilo, se sicer vsake toliko zgodijo, a zaradi samovolje oziroma nerazčiščenih odnosov pri skrbništvu otroka ločenih staršev.
Zgled objave, ki krožni na družbenih omrežjih:
Tako je, denimo, pred leti v bližini Interspara na Viča v Ljubljani oče s pomočjo sorodnikov v kombi res strpal štiri mladoletnice, ki so bile takrat na poti v šolo. A so kriminalni klobčič razrešili, vse postavili na zatožno klop, na koncu pa se je izkazalo, da je oče štiri hčerke, ki so se skupaj z mamo zatekle v varno hišo na drug konec Slovenije, ugrabil, da bi jih prisilil, da na centru za socialno delo povedo, da živijo pri njem, kar bi mu tlakovalo pot do socialne pomoči oziroma dodatkov.
Drago Menegalija, predstavnik policije s področja kriminalitete, pravi, da se policisti občasno srečujejo s takšnimi obvestili in takoj ukrepajo. Najprej seveda poskušajo identificirati neznanca in ugotoviti vse okoliščine.
Menegalija poudarja, da vsak stik z otrokom še ne pomeni zlonamernega ogovarjanja (recimo nekdo sprašuje za pot ali sprašuje po konkretni osebi ...), nikakor pa tudi v teh primerih otroci naj ne prisedejo v vozilo, denimo, da bi pokazali pot.
»Policisti se pogosto srečujemo z dezinformacijami, z informacijami, ki potekajo po načelu od osebe do osebe ali komentiranja dogodkov, ki niso preverjeni. Takšne informacije ali njihovo širjenje med ljudmi povzročajo paniko, negotovost in strah,« poudarja Menegalija.
Psiholog dr. Peter Umek o informacijah, ki svarijo pred voznikom belega kombija, ki da vabi otroke v vozilo, in posledicami, ki jih to prinese, pravi: »Taki zapisi seveda povečujejo zaskrbljenost in nelagodje predvsem staršev. Nekateri celo spremenijo življenjske navade, zamenjujejo delovne turnuse, izmenjavajo se s partnerji, angažirajo dedke in babice in podobno. Ljudje postajajo bolj čuječi in po nepotrebnem reagirajo na dogajanja, ki jih povezujejo s kriminogenimi dejanji. Tako sem prepričan, da bodo z nezaupanjem pogledali tujca, ki so ga srečali v svoji soseski, gotovo pa bodo opazili vsak kombi, ki ga bodo zaznali na šolskih poteh. Naenkrat se v svojem okolju ne bodo počutili več varno, kar pa seveda ni prijetno. Razmišljati bodo začeli tudi o možnosti pojava drugih kaznivih dejanj.«
Prepričevalna moč medijev
O razlogih, zakaj ljudje večkrat »na prvo žogo« verjamejo takšnim in drugačnim zgodbam, nekatere že na daleč dajo slutiti, da je v njih bore malo resnice, sogovornik razmišlja: »Verjetno je za to več razlogov, med najpomembnejšimi pa sta gotovo skrb za otroke in strah, da se jim ja ne bi kaj zgodilo. K strahu gotovo prispevajo objave na socialnih omrežjih, pa tudi mediji, predvsem komercialne TV-postaje. Prepričevalna moč medijev je res velika in četudi ti v svojih prispevkih samo nakažejo možnost takega dogodka, kar veliko število ljudi to dojame, kot da se je dogodek že zgodil ali pa da obstaja velika možnost, da se lahko zgodi. V prispevke vključujejo tudi zgodovino podobnih kriminalnih dejanj, ki so pri nas izjemno redki – sam se ne spomnim nobenega –, to pa seveda zvišuje verodostojnost sporočila.«
Za zadnji omenjeni primer so nam na ljubljanski policijski upravi potrdili, da so dobili prijavo oziroma obvestilo, a se je na koncu izkazalo, da je voznik kombija otrokom ob cesti nakazal, da lahko cesto varno prečkajo, kar je pri enem od otrok vzbudilo sum in je o tem na svoj način poročal staršem. Ker se je prek facebooka o sumljivem kombiju razširil zapis v prvi osebi (piše namreč mama dečka, ki je bil pri dogodku zraven), se poraja vprašanje, zakaj o tem sploh obveščati javnost, če se je izkazalo, da je bilo daleč od kakšnega suma kaznivega dejanja.
Panika ni potrebna
Umek noče ugibati, ali je avtorica zapisa želela naplesti napihnjeno zgodbo, dopušča pa tudi to možnost in nadaljuje: »Mogoče namerno sproža strah pred kriminalnimi dejanji, sporoča, da je v državi premalo storjeno za varnost, da policija ne odigrava svoje vloge in podobno. Mogoče pa je seveda tudi, da sebe zaznava kot rešitelja in si tako izboljšuje samopodobo in ugled. Lahko pa je v ospredju resnična želja, da bi druge posvarila pred nevarnostjo. Otrokom so v šoli in seveda tudi doma povedali, da naj nikar ne nasedajo neznancem, ki jih vabijo v avtomobile. Otroci se tudi pogovarjajo med seboj in ker imajo veliko domišljije in jih situacije, ki so samo malo podobne možnosti ugrabitve, zelo razburijo. To takoj sporočijo sovrstnikom, učiteljem in staršem in so pri tem zelo prepričljivi in čustveni, včasih tudi kaj dodajo, da bi jim čim bolj verjeli. In starejši jim verjamemo in seveda o tem obvestimo policijo, kar je tudi prav.«
Tudi psiholog Umek ob koncu miri, da policija skrbno preišče vsako takšno prijavo, kjer so vpleteni otroci. A četudi največkrat ugotovi, da je bil lažni preplah, v ljudeh kljub temu obstaja dvom. »Kaj pa, če je morda le res? Morda, pa se niso dovolj potrudili? Torej, ljudi je težko prepričati, vedno se najde kdo, ki demantira njihove izjave.«
Poleg tega, da se mora po njegovi oceni policija pojavljati v medijih, najbolje s strokovnjaki za varnostna vprašanja in pojasniti, da panika ni potrebna, je treba otroke tudi poučiti, kako ravnati ob srečevanju s tujci.
